zapis izza oči1


Kako sem sam, sem zapisal, in takoj opazil, da sem napisal laž, čeprav sem pisal iz resnice in iz srca. Je pač že tako, da je prêcej bolje, že če si zgolj priznam, kako sam sem. Nato sem nadaljeval s pisanjem, ki me je z vsako besedo tolažilo, kot bi imele besede same po sebi nek namen, ki gre mimo njihovega sporočila. Tako sem prišel do spoznanja, da ni potrebno čakati na objem, ne na sporočila (teh sem bil tisti večer dobil že premnogo), niti na poljube in ne na besede. Sam sem si podaril objem, ki pa ni bil umetelen, niti ni bil zgolj humoren. Bil je objem dveh prijateljev. Enega, ki obupuje in drugega, ki še verjame. Tako sva sedla k računalniku in ugotovila, da čas teče prav prisrčno in da nama nič ne manjka. Govorila sva dalje o rečeh, ki so me pestile, ki so me delale odsotnega in nepristnega. Pa tudi o vsakdanjih rečeh, ki bi jih svetni bralec imenoval banalne, sva govorila. Edina sva si bila, da pogovor pomaga in sva se resnično poenotila. Potem je bilo lažje. Potem sem premislil načrte za naslednji dan, ugotovil, da me čaka nekaj prijetnih opravil in tudi opazil, da je prijatelj še vedno čakal – verjetno na kak pozdrav ali manjši obred slovesa. Tako sem prijatelja pozdravil in se mu zahvalil za obisk. Bolečine v grlu sem pozabil, ko sem se spomnil, kako mi je sogovorec pravil o raku na grlu. Nasmehnil sem se. Pa ne bolniku. Življenju. In spancu, ki me je čakal z razprtimi rokami. Legel sem tja, se mu privil k životu, on pa me je božal. Ne toliko kot ljubimec; bolj kot oče otroka. Ko sem zaspal, sem začutil, kako me je stisnil k sebi, in ničesar več se nisem bal.