kako sem? s tabo.

Čopova. Gneča ljudi. Proti Prešercu. Sam. In srečam Sočloveka.

Kako si?

Tako se pogosto dogodi. Ko srečamo znanca, prijatelja, nas ta (ali pa mi njega) najprej vpraša, kako si. Pravzaprav, če se podrobneje spustimo v vprašanje z ozirom na splošno rabo, bi bilo natančneje reči, da me je vprašal:
Kako si bil v trenutkih, časih, preden sva se srečala?
Kot da to, da sva se srečala, prav ničesar ne spremeni! – kot da je najin odnos izven domene mojega počutja.

Pozdravljen, prijatelj!  – Pozdravljen!                              
Nastalo je Občestvo. 
 
Občestven duh pa ni duh samote, osamljenosti, žalosti, ampak je duh… pač, duh Občestva – družnosti, srečanosti, srečnosti. Vsi (oba) v občestvu so veseli drug drugega in je zato vprašanje po počutju drugotnega pomena.
Kakopak sem drugače kot prej!
                   Kakopak sem (bolj) vesel, saj si z mano!
                                           Kakopak ni več tako važno, kako sem bil – zdaj sem s teboj!
                                 
Drug drugega vprašujemo: Kako si? kot da bi naše srečanje ničesar ne spremenilo…



*(Seveda je skrb za sočloveka dobra in pomemben del odnosa, itak. Itak, da se vprašamo tudi, kako si, ampak najprej se srečamo.)