Dobro jutro, Nebesa!


mnogokrat si zjutraj, ko se zbudim, rečem (potem ko na kratko skušam premislit, kako je z mano, kako je z možnostmi, kako ne morem ničesar in vsega zaobjet…, pa tudi ob pogledu na dan in na sonce, ki kliče k življenju), mar se nisem pprebudil v nebesa? mar ni vse že tako, kot bi si (če bi imel kako željo) želel, da bi bilo; še nedokončano, še nestorjeno – čakajoč, da storim ali pa ne. Tako se prepričujem, da sem v raju.  …Pa zdaj razmišljam, da se verjetno v raju ravno ne prepričujejo o tem, da so v raju. Ali pač?

In tako nadaljujem iz dneva v dan s prepričevanjem o tem, da so nebesa tu – tam in takrat, koder pač sem. Iščem in iščem napake, nekaj, kar bi razkrinkalo svet – pa težko kaj najdem. Na gorje, ki doleti človeka, si odgovorim, da je to gorje gorje le zato, ker smo mislili, da vemo, da ga ne bo; pričakovali smo, da tega, kar se je zgodilo, ne bo. Predvsem pa ravno ‘gorje’ (ki je pravzaprav različnost-od-naših-pričakovanj) zbuja v nas željo ali voljo po delovanju; pravzaprav nam daje osnovno možnost za delovanje.

Na vzhodu iščejo harmonijo, katere del vselej-že so. Resničnost ni taka. Resničnost je nepopolna, ne-polna, ne-cela (če bi bila cela – kje je potem prostor za moja dejanja, za moje ustvarjanje?). Saj vendar doživljam ločenost, odprtost, ločenost mene in/od vsega ostalega! Kdor zanika to ločenost, zanika resničnost in zanika svoj obstoj. Če bi bila resnica popolna, cela (in zato zaprta), določena, potem bi bila v diametralnem nasprotju z resničnostjo, kot jo doživljamo – odprtost, nedoločenost, ločenost, nepopolnost. (Popolna resnica bi bila smešen ideal, ki si ga umislimo, da zakrijemo lastno svobodo&odgovornost.) 

Ali lahko kaj (novega, svojega, edinstvenega) storim, če je resnica vselej-že? Ne. Lahko pa storim, če je moje dejanje resnično, torej resnica sama in zato utemeljuje resnico kot ne-vselej-že-določeno, ampak kot ustvarjalnost. 
Zato si tudi ne umišljajmo nebes, kjer bo ‘vse v redu’, vse popolno, vse že-čudovito. Ne čakajmo na taka nebesa. V takih nebesih ni prostora za obstoj človeka. Kaj pa bi tam človek počel? V čem bi utemeljeval svojo človeškost? V ljubezni, bo rekel kdo. Točno to, bom odvrnil jaz, in pripomnil, da ni ljubezni brez razlik, različnosti, drugosti, različnosti pa ne brez ne-popolnosti (popolnost je namreč po definiciji ena, drugost pa zahteva vsaj dve bitnosti’.)

Če torej tako pomislim, zakaj se zjutraj prepričujem, da sem se zbudil v nebesa… Zato, ker za človečnost v tem svetu danes ni več prostora, ker s(m)o jo prestavili v Višave (ali pa v še bolj oprijemljive Nižave – ‘tuzemski smotri’, kot so denar, sreča, …), in se moram vsako jutro znova spomniti na svojo človeškost in človečnost, ki jo premorem. In ne, ne bo me sram (pred seboj), ko se bom zjutraj zbudil, in si ob pogledu na čisto in jasno jutranjo zarjo mislil, da sem v nebesih.
Popolnejših nebes od teh, v katerih je prostor zanj, si človek ne more želeti. 
Dobro jutro, Nebesa!