živeti ali pripovedovati (iz Gnusa)

»…Da najbolj vsakdanji dogodek postane dogodivščina, je treba, in to zadošča, da ga pričneš pripovedovati. Prav to ogoljufa ljudi: moški je vedno pripovedovalec zgodb, živi obdan od svojih zgodb in od zgodb drugih ljudi, skoznje gleda vse, kar se mu zgodi; prizadeva si živeti svoje življenje tako, kakor bi ga pripovedoval. 

Treba pa je izbrati: živeti ali pripovedovati /…/Kadar živiš, se nič ne zgodi. Kulise se spreminjajo, ljudje prihajajo in odhajajo, to je vse. Nikoli ni nikakega začetka. Dnevi se vrstijo za dnevi brez smisla in razloga, neskončno in enolično seštevanje. Tu in tam včasih ugotoviš delni seštevek: praviš si: tako, tri leta že potujem, tri leta sem že v Bouvillu. Prav tako tudi ni konca. /…/ To se pravi živeti. Kadar pa o življenju pripoveduješ, se vse spremeni; samo da je to sprememba, ki je nihče ne opazi; dokaz je to, da govorimo o resničnih zgodbah. Kakor da so resnične zgodbe sploh mogoče. Dogodki se porajajo v eno smer, mi pa jih pripovedujemo v nasprotno smer. Zdi se, da začenjamo z začetkom: ‘Bilo je nekega lepega jesenskega večera leta 1922. Bil sem pisar pri notarju v Marommesu.’ V resnici pa smo pričeli s koncem. Konec je tu, neviden in navzoč in prav on je tisti, ki daje tem besedam sijaj in vrednost začetka. »Sprehajal sem se, odšel sem iz vasi, ne da bi to opazil, mislil sem na svoje denarne težave.« Če vzamemo ta stavek preprosto za to, kar je, hoče povedati, da je bil ta človek zamišljen, mračen, nerazpoložen, sto milj oddaljen od dogodivščine, bil je sredi takega razpoloženja, ko puščamo dogodke mimo, ne da bi jih videli. Konec pa je tu in ta vse spremeni. Za nas je ta človek že junak zgodbe. Njegova čemernost, njegove denarne skrbi, vse to je dosti dragocenejše od naših skrbi, vse je pozlatila svetloba prihodnjih strasti. In pripovedovanje se nadaljuje v nasprotno smer: trenutki so se prenehali kopičiti drugi na druge zgolj na slepo srečo. Popadel jih je konec zgodbe in jih vleče k sebi in tudi vsak izmed njih vleče trenutek, ki je pred njim: »Bila je noč, ulica je bila prazna« Stavek je bil izgovorjen malomarno, videti je nepotreben; mi pa se ne damo preslepiti in denemo ga ob stran; to je obvestilo in njegovo vrednost bomo razumeli pozneje. Občutek imamo, da je junak preživel vse nadrobnosti te noči kakor da so nekaka oznanjenja, kakor da so obljube ali celo, da je preživel samo tiste, ki so bile obljube, slep in gluh za vse, kar ni oznanjalo dogodivščine. Pozabljamo, da prihodnosti še ni bilo tu; človek se je sprehajal v noči brez napovedi in ta mu je ponujala pomešana vsa svoja enolična bogastva, in on ni nič izbiral.«

(J.P. Sartre v Gnusu)