Kako sem? dobro, kakopak.

kako si?
me vpraša mnogokdaj vsak, ki me vsaj malo pozna, pa se – nič hudega sluteč – srečava nekega čudnega dne na kakšni od ljubljanskih ulic.

če sem dobro (dobro? kako je biti – dobro?), pač nekako izustim tisti sivi ‘dobro’, tisto belo laž.
če sem otožno, ali kot bi rekli ‘slabo’, pa… Tu se stvar ustavi.

Kako naj jaz govorim o svojih notranjih, osebnih, intimnih doživljanjih nekomu, ki pozna zgolj moje ime, moj podlasičast obraz in me nekje tam zadaj v meglicah spomina povezuje z glasbo ali s čimer koli pač že.?

Kako si? Dobro, kakopak – kaj pa naj ti namreč rečem, dragi tujec? Naj ti povem resnico, pa boš potem po nujnosti olike moral vrtati globlje, kamor pa niti ti niti jaz skupaj nočeva?

PS: Vsekakor ne nasprotujem popolnoma uveljavljenemu načinu pozdravljanja, samo prevprašujem ga. ali pač.