Moja črna kitara
Rekel sem si, da obiščem prijatelje
tisto popoldne;
pa nisem odšel nikamor.
Moja črna kitara
nisem se je mogel braniti.
Obsedela sva skupaj
z dušo v grlu
in mehkim kovancem v očeh.
Tako tisto popoldne
nisem odšel nikamor.
Popisani zvezki
Nekje v stari omari
ležijo popisani zvezki
prvih klopi.
Le mati se kdaj
skloni nadnje
in jih tiho odpre.
Njene solze
cvetijo vame,
ko prihajam pijan
domov …
Globoko v vodnjaku
Čutim
suha usta,
daljno žejo
po
Ljudeh,
po
Drevju.
Samo
človek sem,
zato
je moje hrepenenje
sveto,
kakor zbrana molitev.
Razsula si mi obraz
v prgišče črnih drobtin …
Školjke
Ko preraste večer
samotne zidove
z vonjem po toplih obalah,
sedem v pesek
in si trgam pene
v dlani,
kakor šmarnice
za ljubezen.
Takrat se morje odpre
in mi ponudi polne roke
školjk.
Nihče ne ve,
koliko malih čudes
mi je podarilo,
nihče,
samo jaz,
ki že sanjam,
že sanjam belo
jadro …
Tvoj
Tvoje ustnice
so
krhlji mandarin,
drobne
so,
nemirne,
in ko me poljubiš,
sem ves tvoj.
Ljubezen kakor pepel
Vsa ozvezdja
so padla
v
tvoje zenice.
Nisi zaprla oči,
ko sem ti z usti
razgalil črto vratu,
belo in divjo.
Morje in ti!
Bobni v bokih,
ogenj črnih las
na produ
in noč nad nama,
kakor oglje …
Razsuti obraz
Razsula
si mi obraz
v prgišče črnih drobtin,
izsušila
veseli utrip sanjavih dreves,
razklala
upanje
na dvoje trhlih polen,
mlahavih, brezčutnih.
Na obalo si tekla,
hitreje, močneje,
na žgoče razpotje,
ki loči danes oba.
Razprla si prste,
narahlo, počasi
in vetru prižela
razsuti obraz.
Pest medenih hrušk
Po kolovozih so goreli
zadnji vozovi sena.
Nekje je ugašalo sonce
in pelo v utrujene njive.
V pest
sem si nabral medenih hrušk.
Za dva bi jih bilo dovolj …
Cesta zna ljubiti, reka tudi. Sedeš
k njenim nogam in priteče ti v
naročje …
Pomladna
V nedeljo dopoldan
pohajam po stezi navzgor
ob zelenem potoku.
K ušesu
prislonim njegovo zapestje;
ribe
so drzne in smele:
njihove luske
so radostne solze,
njihovi hrbti
so ritem črnega jazza.
Poldne zvoni.
Brstje
pozvanja s polnimi nedri.
Čudovita bitja
Nikoli ne razbijem
krožnika,
kadar
jem s smrekami
zeleno omako.
Čudovita bitja
so to,
mračna
in silna.
Vendar,
ko položiš roke
na prt
iz mravelj
in rož,
ti nasujejo zrele tišine
v oči,
kakor
dobra kmetica orehov.
Potem omahneš v korenine
in vzcvetiš proti vrhu.
Jesen
Pozno popoldne
sem zašel s poti
in zaspal v travi.
Zbudilo me je listje
na obrazu,
krhko,
kakor izgorele solze,
živo,
kakor od jeseni.
Nisem vedel,
da znajo oblaki mrmrati
srnam tako poželjivo.
Bila je jesen …
Stojnice
Ko postavijo oblaki
stojnice
nad
mesto,
sežem
v žep
in si kupim
cvetače
za zadnji tisočak.
Potem rožljajo v meni
vso pot do doma,
ti neumni oblaki!
In ko jih umirim,
mi še vedno ne verjamejo,
da so našli prave oči,
oči z dolgo poletno travo
za svoje žrebce.
Prost
Poljubil sem
cesto
na prašno srce.
Sedaj sem prost.
Zapustil sem včerajšnji dan
z bisago na rami.
Cesta zna ljubiti,
reka tudi.
Sedeš k njenim nogam
in priteče ti
v
naročje.
Grmovje zelenega doma
Ko bo hrib zorel
v polno, jesensko omizje
in bodo grmovja točila
pivo po zapuščenih senožetih,
pridem
z dolge, trudne poti.
Oblaki
mi bodo ponudili stol
in me spraševali to in ono
o črnkah,
o rdečih pristaniščih.
Jaz pa bom zaklel
in pil,
pil do smrti
iz penečih grmovij zelenega doma.
(Andrej Žigon: Regratov venec – pesniška zbirka)