svet ni nekaj

živel sem, živimo v prepričanju, da sem jaz in da je svet. in da svet je. svet obstaja. kot neka odboga danost, kot nekaj, kot vse, kot absolutna dejstvenost, kot svet.

ni res! ni res!
svet, kakršen je, ni tak zaradi boga ali ne vem kakšnih škratov, ampak zaradi delovanja ljudi, ki so odpirali svet v nov svet, ki niso pristali na svet, ampak so odpirali v nova prostranstva.
nismo opazovalci, smo ustvarjalci. smo oboje. 
in moč je storiti nestorjeno, ustvariti še neustvarjeno. 
svet ne obstaja! pač, tako, zase..  svet spreminjamo. Da! to, da sem srečen na ta in ta način, da vidim nebo tako in tako globoko, da s takšno umirjenostjo berem knjigo, da si upam uživati trenutke, da segam v globine duha… ni neka odboga danost, ampak so za to zaslužni mnogi veliki duhovi zgodovine (misleci, glasbeniki, vojaki, poveljniki, umetniki, poeti!, pisatelji, politiki!…). Da sem, kakršen sem, prav tako ni neka odboga danost. 
da, to je imel Feuerbach prav, da z zahvaljevanjem Bogu trpi (ali pa se sploh ukinja?) zahvala sočloveku.
in tudi jaz lahko odpiram v nov svet, ustvarjam nov svet – a ne (le) zase – ta bo od zdaj za vse ljudi na vse veke drugačen. Moja volja  lahko spremeni večnost, Boga, če hočete!

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.