otroški ateizem odraslih

Folk (študentje, pa verjetno tudi dijaki in odrasli) je totalno pozabil na Boga! (pa ne mislim tako, kot bi govoril: “Slabi so, pozabili so na Boga!”, ampak dejansko so pozabili, oz. celo jih ni nihče pravilno uvedel v sámo problematiko Boga).

Boga (ki ga zatorej očitno zavračajo) si še vedno predstavljajo poenostavljeno kot mitološko bitje z belo brado (ali pa kot namišljenega prijatelja Jezusa). Takšnega B/boga (no, pa četudi brez brade) ni težko zavreči in v zvezi z njim biti ‘ateist’.  –
Kdo pa bo mlade uvedel v globino problema Boga kot problema biti, smisla, celosti, osebe, danosti, drugega in drugosti, odgovornosti, absolutnega, pa tudi artikuliranega ateizma…? Pa v mnoge probleme, ki so se 2000 let kalili in artikulirali ravno v krščanski misli (logos, beseda, odnos med duhom in materijo, mislijo in telesom…)…

Morda pa hočem reči tole: Že v redu, da ne priznavate Boga, a priznavajte vsaj problem Boga.
 – Pa saj, ko rečem priznavanje Boga, mislim pravzaprav na priznavanje problema Boga, saj je Bog nekako vedno le v povezavi s problemom (življenja, itd.), je vedno del problema (Boga), če ne drugače, kot rešitev tega problema.

(In tako – razmišljam zdaj – ne le, da ne priznavajo problema Boga (ja, imate prav: tudi brez Boga se zdi, da se da misliti problem); zdi se, da niso zmožni priznavati (in prepoznavati!) problema (življenja) sploh)

Da, za to gre: indiferentnost do vsega, pri čemer je v tem “vsem” najbolj problematično to, da sem spada tudi tisto prvo in najbolj lastno.   (Torej sploh ne gre za Boga, ampak za Problem)

In tako se zgodi, da množice ljudi – začenši z ‘upornimi’ dijaki in študenti, ki potem prerastejo v odrasle, (pa tudi tisti odrasli, ki so to že od prej) preživijo življenje v nekakšnem otroškem ateizmu, misleč, da so dediči in soborci razsvetljenstva, v bistvu pa so dediči falirane predstavitve problema Boga s strani Cerkve in države (šole), ali pa lastne omejenosti z uporom staršem, Bogu, tradiciji, Cerkvi, ali komur pač že. 
Proti odraslemu in artikuliranemu ateizmu pa vsaj v tem prispevku ne nastopam, ter ga do neke mere, kot prizadetost od Boga (čeprav od njegove odsotnosti), celo zagovarjam – kot smrt Boga. Takšnega ateizma, ki se zdi, da ga je bil kot eden redkih zmožen nositi kvečjemu Nietzsche, tu ne problematiziram – vsaj v povezavi z omenjenim problemom ne. (Problematiziram pa ga tule.)
Uh, koliko je še problemov na tem področju; na področju, da, vzgoje in izobraževanja.

1 comment

Dodaj odgovor za Unknown Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.