Kako varljiva je podoba mobitela. Na nek način zgleda kot kvader, kot kup materije v obliki kvadra. Nedolžen kot le kaj.
Ta kvader – tale, tu, na mizi med nama, je vsekaj drugega kot navaden kvader. V njem (in on sam) je potencial tvoje prisotnosti v tem hipu (praktično) kjer koli na svetu. Ob tem kvadru se razblinja tvoja radikalna prisotnost v prostoru in času, kajti nisi “tu” (in zdaj – o tem kasneje), ampak si “obenem tu in obenem povsod drugje” – to pomeni, da nisi “tu”, vsaj ne na način, na katerega je tu tale flaša Coca-cole. Bolj ko si “tudi nekje drugje”, toliko manj si “tudi tu”, nasploh pa sploh nisi več “tu”, ampak si “tudi tu” – mar ni že to res-ne-vem-kaj?!
Človek preprosto obstaja v prostoru in času. In v kolikor ni v prostoru, ga ni. Razblinjamo se v nič, v duhove, v zombije, v tisto, kako se že reče… sluz – brez oblike, brez prostorske zamejenosti.
Zares pa je zanimivo to, da o tem nihče nič ne reče – največ, kar slišimo je tole:
“Pa ti mladi zdaj stalno visijo na teh svojih telefonih, da je res že preveč!”
WT*, zakaj preveč??
Ena varianta je, da izklopiš telefon, ko ga ne rabiš – a pozor! Tudi to ne reši problema – še vedno lahko namreč kadarkoli telefon vklopiš in si v Mariboru (predpostavljamo, da pač nasplošno ljudje živimo v Ljubljani). No, pa gremo dalje – recimo, da sploh nimaš telefona – a tudi to ne reši problema, saj ga lahko praktično kadarkoli kupiš ali pa kogarkoli na ulici prosiš za klic. Na nek način ni rešitve – razen tisti, ki so šli “nazaj v naturo” in ki jih od “teleportacije” loči realen čas in realen prostor. So tam.
Seveda je telefonija, kasneje pa še mobilna telefonija svetu doprinesla neko popolnoma novo dimenzijo (v dobrem smislu, sem hotel poudariti – a načeloma gre pač samo za novo dimenzijo – dobro ali slabo, o tem naj še debatiramo) – a kot da se s tem nihče ne ukvarja! Namreč s tem, da gre za novo dimenzijo – da smo radikalno manj v prostoru (in času) – to pa pomeni tudi nasploh smo manj.
Poskusimo se kdaj za nekaj dni odklopiti od vseh komunikacijskih aparatov (prvo (mobilni) telefon, pa seveda računalnik, pa televizor, pa radio). Kaj ne zveni prav ljubeznivo toplo in varno – kaj ne zveni kot izgubljeni raj? (namreč to tudi je)
Glede izgube časa pa to – prostor in čas sta itak izraz ene in iste stvarnosti, bodo rekli fiziki (?) – in res, pol ure je z avtom od nas do Ljubljane (predpostavljamo, da živimo v Laščah) – če pa imaš mobitel, je do Ljubljane tri sekunde. Kam je torej izginilo tistih 30 minut? Sem jih pridobil ali izgubil? Uaa, ni slabo vprašanje. Verjetno sem jih “zrelativiziral” v smislu “razvrednotil”. (Še dobro, da imamo nedeljske svete maše, ki bodo vedno trajale tam nekje slabo uro, pa naj bo kar koli)
Klic1-“Se dobiva ob treh pri restavraciji Brejk!”
Klic2-“Oj, a si že tle?”
-“Ne, pridem čez tri minute”
Klic3 -“Hej, pa pr ktermu vhodu si ti?
-“Ja tlee, pr Dunajski..”
Vidimo, da je v zelo vsakodnevni situaciji čas in prostor popolnoma zrelativiziran. “Ob treh” ni preživel kot določilo časa, “pri restavraciji Brejk!” pa ne kot določilo prostora. Govor o času in prostoru v vsakdanjem življanju postaja vedno bolj brezpredmeten, saj “itak se še slišva…”
No, samo to sem hotel reči, da me kar jezi, zakaj se nihče ne ukvarja s tem, da nas telefonija “osvobaja prostorsko-časovne omejenosti” – in da to pravzaprav pomeni, da nam jemlje “tu in zdaj” v želji da bi nam dala “povsod in kadarkoli”.
Pa še to – ne gre za majhne stvari. Za duhovnost gre. Za resničnost.
Upam, da je jasno, da mobitel na mizi ni kar tako nekaj na mizi. Naj gre to v bonton.
Bravo, super zanimivo razglabljanje… Ko si z vsakdanjim nezanimanjem govoril o primeru, da se nekdo odmakne v naturo, oz., da ne glede na to ostaja razcepljen v času, saj, kljub temu da telefona ne uporablja, poseduje določeno vedenje in možnost da se ga posluži, sem se malo zdrznil. Dobil sem občutek, da si človeku naredil krivico in se vprašal zakaj se pa meni zdi tako pristen( v smislu da ni razcepljen). Ugotovil sem, je pri človeku tista vrlina, ki jo drug pri drugemu najbolj cenimo, moč oz. dejanje, s katerim nas loči od družbene mase, dejanje o katerem bi lahko rekli da uteleša točno določeno osebo, celo del, ki je prišel do izraza. Z njim(dejanje) izgrajuješ sebe, hkrati pa ob njem nastajajo produkti umetnosti, oz. zunajni izgled oz. predmet ali čustvo ali misel ali zvok ali risba, ki bazirajo na popolnoma fizični ravni… Moč, pa se najbolj kaže v trenutkih lastne šibkosti…očitno je da ni težko imeti telefon, težko ga je ne imeti… Mar ni ravno vrlina človeka, ki se odmakne v naturo moč po odrekanju… In zakaj se umakne? Lahko da bi prišel do zelo podobnih zaključkov kot si jih ti navedel v razpravi ali pa je zgolj junak naših pravljic. Vsekakor mu ne pripisujem zaslug za reševanje problema na globalni ravni, lokano pa mu je gotovo uspelo da je samo tu in samo zdaj.
Hvala za tale komentar, Miha – v bistvu je res to tretje, namreč "odhod v naravo" nekaj tudi kvalitativno drugega od drugih opcij. Namreč, kot praviš, resnično si samo tam in takrat. In od neke "virtualne teleportacije" te loči realen prostor in realen čas, se strinjam (zapis sem zdaj spremenil). Hkrati pa bi dodal še to, da pri pisanju nisem razmišljal preveč "moralistično", v smislu – "glejte, kakšni smo", ampak bolj nevtralno, čeprav je tudi dimenzija stremljenja k vedno večji moralni in osebnostni popolnosti, kakor pišeš, v zvezi s to tematiko povsem aktualna.