kdo bi se po takšnem bogoslužju branil imenovati se kristjan?
samo norec
(enkrat bom razložil, kako vidim krščanstvo.)
ne gre za to, kaj je res (itak da ni res…)
ampak za Resnico.
Neubesedljivo Resnico, katere duha želimo ujeti skozi neko besedo, skozi neko zgodbo.
gre za simbol, za špranjo v besedi – špranjo ki prepušča onkraj sebe in govori nekaj drugega, nekaj bolj resničnega. (to pa pomeni, da moramo tej besedi dati najmanj tolikšno spoštovanje, kot gre resnični besedi, in še mnogo večje, ker govori o višji resnici – in je torej ne jemljemo zgolj kot “simbol”, ampak kot edino sploh resnično besedo)
koliko je stvari, ki jih v zvezi s sinočnjim nočnim bogoslužjem želim slaviti!
poglejte, že to – kako maševalci stojijo
kako ministranti hodijo
kako kadijo
kako se priklonimo
in kako resnico sprejemamo ponižno, kot Nevedneži
(kdaj nam ne bo več treba razlagati, da nismo neumni – da smo slišali Nietzscheja – in da je bil velik prerok, eden največjih, in da je vse res – da nič ni res!)
In kdaj – si bomo upali biti – Ovce
o nagovoru patra Jakopa ne bom izgubljal besed – kako je lahko od vseh najbolj zlajnano besedo “luč” spremenil v nekaj resnično svetlega… dober si, dobra si, lep si, lepa si, rad te imam.
in o tem, da potrebujemo instanco nekoga resnično Drugega, da lahko človeku reče: Človek. Človek sam sebe ne more imenovati. Imenuje te nekdo-drug. Bog da človeku ime, človek pa svetu. To noč je torej nekdo rekel: Človek.
O tem, da sem stari gospe rekel: Mir s tabo.
o tem, da je Božič – in da je to – ker je eden največjih praznikov – gotovo nekaj res pomembnega, zato se vendar tudi počutite tako!
Vesel božič vsem!
(če vam uspe našuntat drage, da se objamete, ste pa zmagal)
Iz dna srca uoščm usej bandi caganski,
ka zarad nih use ukop h hudiču u ret gre,
an ka jim za pravicu je ku za snijeh lanski,
iz dna srca uoščm prou usim, kar jih je:
Ma da bi na glavu se zrušla jim strjeha
an da posušila bi jatra se jim!
ma ben, ta nuoč je sveta, an – da na bo grjeha:
nej bo – veseu božič še – nim.
(I. Mlakar)
(Ali so temu rekli meta-pripoved?)
Iz dna srca uoščm usej bandi caganski,
ka zarad nih use ukop h hudiču u ret gre,
an ka jim za pravicu je ku za snijeh lanski,
iz dna srca uoščm prou usim, kar jih je:
Ma da bi na glavu se zrušla jim strjeha
an da posušila bi jatra se jim!
ma ben, ta nuoč je sveta, an – da na bo grjeha:
nej bo – veseu božič še – nim.
Tole je pa Iztok Mlakar – Božična