on je stal, pred nami – obrnjen proti nam, ter nas mirno gledal in blagoslavljal (brez rok). Bogve, kam je gledal – izgledalo je, kot da k nam. Da, nas je gledal. Ljubeče, brat.
mi pa – kakih 150 nas je bilo, smo prav tako stali, obrnjeni proti njemu in ga gledali, ter ga blagoslavljali.
ne, nismo bili ne mi, ne on. Vsi smo bili mi. On je bil le duhovnik, najmanjši od nas.
Goli – kot ljudje, kot goli ljudje, a oblečeni v dostojanstvo Božjega pogleda.
med tem je igrala glasba (orgle+sopran)
to je trajalo nekako dobri dve minuti.
Potem je duhovnik pokleknil pred tabernakljem ter odšel. Ko ga ni bilo več na spregledu, smo se tudi mi posedli.
Kje boš še našel tak dogodek, takšno vzvišenost?
Kje?