mnogi, večina ljudi preživi življenje, ne da bi se jim kaj zgodilo.
pri čemer s “kaj” mislim sreča. to pomeni: ljudje mislimo, da je življenje ne vem kak dar in da res vau!, kar pa ni nujno res. Če si srečen, je zakon, če pa ne, pa beda.
Mnogi, večina ljudi preživi življenje, ne da bi bili srečni.
eni ljudje so srečni, eni niso srečni – predvsem pa tole: Nekateri so srečni, a spet drugi so srečni še bolj, in le redki najbolj.
morda gre za to, da je to naša večnost – in da se je včasih dobro spomniti na to. To – je naša večnost.
vse, kar doživimo, nas spremeni na veke, na nebeške veke, če hočete.
s tem hočem reči to, da vse šteje. Šteje. Ne šteje to, kako dober si. Seveda šteje. Ker vse šteje. Šteje po svojem številu. Vse šteje po svojem številu.
Drevesa po njihovi vrsti, objemi po njihovi, jutranja vožnja z avtobusom s čefurji, ki se zadaj derejo, po svoji vrsti, iskrene besede po svoji vrsti. Vse šteje. Pa veste kaj še? Tudi jok šteje po svoji vrsti, predvsem pa šteje scrollanje po fb-ju (večnostno šteje!), vse se vpisuje v resničnost naše večnosti. In seveda – brez banan ne gre! Tudi one štejejo.
Seveda pozabimo – kako pa naj, če smo pa pozabljivi.
Glej, nihče od tebe ne bo terjal večje sreče, kot le sam. Mi kar računamo, da nam nekdo želi srečo. Figo. Seveda nam jo – ampak takšno, srednje veliko.
Gre pa za to, da se čudiš, kako da ti nihče ne reče, zakaj nisi srečen. Morda je včasih to govoril prijazni Bog (morda, ne vem), danes pa se moramo tega opominjati sami. (ali pa prisluhniti tihim šepetom revije Tretji dan iz njenih zlatih časov)
Da – ni dobro, da smo za življenje preveč hvaležni samo po sebi. Življenje je možnost srečnega življenja, nič več.
In tudi ne gre za inspirational speech. Upam, da ne. Gre le za poskus meditacije o resničnosti doživetega kot edini resničnosti. In o tem, da nam nihče nič ne reče – razen župnik, ampak njega bolj težko zastopim.
Da, instanca župnika, škofa – to je prava instanca za opominjane o sreči. A vse prevečkrat nas opominjajo na križ, vse prevečkrat.
In žal je duh sledeče modrosti vse prevečkrat zavajajoč: “Bog ti ne naloži večjega križa, kot ga lahko nosiš.” Recimo, pogojno recimo (samomori,…). To si potem razlagajo/mo, češ: “Ta velik križ, ki ga moraš nositi, ni pre-velik”. Ne!, rečem. Morda je neobhoden le nek mali križek, ti pa si si pustil naložiti velik križ, češ, ni prevelik, saj tako uči ona modrost. Seveda morda ni prevelik in ga še lahko nosiš, ampak to še ne pomeni da je to križ od Boga, neobhodni božji križ.
Sploh pa – človek ni poklican za nesrečo, ampak za srečo. In če sprejmemo trditev, da je za pravo srečo poklican zares pa šele po smrti, potem na nek način pomeni, da zdaj ni poklican k (pravi) sreči, ampak k ne-pravi sreči (tj. neke vrste “ne-sreči”), sreča pa še pride. In vse preveč teh križev, ki naj bi jih bilo treba nositi!
Mnogi kristjani pod obnebjem “Kristusovega osmišljenega trpljenja” sprejmejo več križa, več trpljenja za neizogibno, kot ga je res neizogibnega.
(Po drugi strani pa se mi včasih zdi, da sekularna misel pojma trpljenja in križa na nek način sploh ne pozna in ne sprejme in ga zanika, pa čeprav je trpljenje tu. Okliče ga za “bolezen”, za “napako”. Ne! Če trpljenje do brez-misla, do kraja, do samomora (ki na koncu to vendar ni), ne spada k zdravemu življenju, potem je to življenje bore malo vredno. “Nesreča spada k življenju z isto pravico kakor sreča.” (Prosto po Galimbertiju).)
Zaključim z reminiscenco na glavno misel tega kratkega zapisa: Preveč se zahvaljevati za življenje kot tako, za “življenje na sebi” lahko pelje do nekritičnega življenja (ker itak “življenje”) in torej do nesrečnega življenja. Kaj naj z nesrečnim življenjem?!