V srednjem veku so bili ljudje mnogo bliže lebdenju, kot smo danes (navkljub vsej današnji tehnologiji)
Samo poslušajte Hildegardo.
Ljudje so se zavedali težnosti, ki jih veže k zemlji, k tlom – stran od nebes. Zato so tudi mogli razviti nauke in načine, kako operirati s to omejenostjo in se približati Božji neomejenosti.
Danes lebdenje nima – razen estetske – nobene praktične vrednosti več. Ni več znak in izkaz preseganja, kajti – kaj bi presegli? Ni več izraz Božje nežnosti in miline, kajti že davno je, kar božje več ne obstaja.
V onih vekih so razmišljali o svetu polemično – platonistično, kot o nečem med “bivajočim” in “nebivajočim” – kot o meji Boga. Danes ni Boga, zato tudi ni njegove meje, njegovih rok in prstov. Danes “vse je”.
Svet je bil kompleksen – kakor je kompleksna razodeta resnica, še posebej pa razlaga razodete resnice, poverjena Cerkvi. Še posebej pa Kristus Bogočlovek. Enega bistva, dveh narav, človeškega razuma, dveh volj, rojen, ne ustvarjen – preprosto: ni tako preprosto.
Zaradi te kompleksnosti, ki jo prikazuje tudi Dante v svojih shemah “svetov”, so se ljudje mogli kompleksno soočati z resničnostjo – kajti ni bilo “vse (je)”.
Takrat ni bilo današnjega “absolutnega” relativizma (čeprav je tudi obstajal – v podobi hudiča), ki bi požrl vse nauke kot enako dobre in resnične, kajti nekateri so pač bolj neumni, drugi pa bolj umni – celo toliko bolj, da jim ni več umnost, ampak onkraj-umnost merilo resničnosti.
Greh – in premagovanje greha ali vdajanje grehu – sta bili razločni kategoriji v duši srednjeveškega. Danes je razlikovanje med enim in drugim postalo tako nepomembno, kot izbira čokoladice; kot klik na anketi “Ste že kdaj prevarali svojega partnerja?”.
Danes zato ne računajte z lebdenjem, saj ga več ne moremo razumeti. Lebdečega namreč ne bi razumeli kot nekoga, ki je bliže nebesom in svobodi Boga, ampak bi bil za nas zgolj čarodej, ki privlači mimoidoče priče.
Obrnimo torej z nekaj nostalgije pogled k “temnim časom”, ko je “svetloba” še imela pomen.