o Cerkvi in cerkvenosti

da je cerkvenost pravzaprav način bivanja v odnosih in to tak način, kjer drugega neprestano dojemamo kot nekoga z neodtujljivim dostojanstvom božjega človeka ter ga gledamo skozi prizmo križa in vstajenja; torej skozi kompleksno prizmo, ki človeka in zato cerkvenost obarva s posebno barvo – barvo cerkvenosti.

drugje kot v Cerkvi namreč ni takšnega gledanja. Če pa je, pa gre za cerkvenost.
Drugje, izven Cerkve – tako včasih slutim in opažam – so odnosi drugačni, kajti obnebje pogovora in objemanja je tam pač drugačno; ne predpostavlja odrešenjske drame – sploh ne vemo, kaj predpostavlja – glede človeka, namreč.
Zdi se mi, da vlada v “izven-cerkvenosti”, ki je prostor široke palete interpretacij sveta in človeka, nekakšna nejasnost, kaj je človek in v kakšnem odnosu je do sveta in vse tako naprej… Seveda, saj je idej o človeku tam mnogo, mnogo. 
Kako naj potem izven-cerkve vemo, s kom se pogovarjamo, oz. s kom se pogovarja ta, ki se pogovarja z mano?
S človekom ali bogočlovekom ali iskalcem-samouresničenja ali s skupkom materije ali s Krišno ali z avatarjem ali z robotom-narave ali z ničem ali z bogom ali s so-meščanom ali z nečim-med-jasnostjo-in-nejasnostjo-zavesti ali s kom ali s čim?
(A včasih je ravno ta odprtost in nejasnost tisto čudovito v “izven-cerkvenosti”, saj je tam vsako spoznanje podobnosti med dvema ali tremi prvo in novo in zato nekakšen dogodek. Ali kako.)
Cerkvenost pa predpostavlja Neko srečanje; vsa srečanja so potem samo posnetek srečanja z Vstalim (ne-zanemarjujoč Križanega, ki je istoveten z Vstalim). V Cerkvi se torej vsi že poznamo, izven nje pa ne-nujno.
(Pa to, da so srečanja potem samo “posnetki” nekega drugega srečanja, ne bi smelo biti razumljeno v smislu ne-pristnosti vseh srečanj, češ “saj so vsi le posnetki”, “zamudil boš to srečanje, če boš v njem iskal neko drugo srečanje”. Ne. Kajti to drugo srečanje (z Vstalim) je pravzaprav arhetip Srečanja, je popolno in čisto srečanje, je presežnost srečanja (srečanje vendar je presežno, ne?). )
Ko torej srečam kristjana (kaj pomeni kristjan?), čutim cerkvenost. 
Da! Radio Ognjišče! Kot sem že zapisal, cerkvenost predpostavlja krščanskega človeka, to pa pomeni “tudi-ranjenega” človeka. In iz tega izhaja tudi neka toplina, ki je toplina pogovarjanja med ranjenimi, med šibkimi, med bolnimi. Toplina in prijaznost. In zdi se mi, da se to čuti in sliši ob poslušanju radijcev radia Ognjišče (žal morda ne pri čisto vseh špikerjih)
Da! Zato, ker smo pod istim obnebjem razumevanja človeka kot takega in takega. Kot ranjenega in odrešenega. In se zato lahko pogovarjamo v istem jeziku, kot isti narod, isto človeštvo, ena Cerkev.
Za druga razmišljanja o idejah in Cerkvi in tem-kar-je-med-nami in agnosticizmu in pripadnosti in odprtosti in dogmatičnosti-ki-se-ji-podvržeš-v-Cerkvi in še čem bo pa prostor in čas še kdaj drugje in drugič.