Krščanskost posameznika ne bi smel biti izraz za ustaljeno identiteto, ampak za identiteto na poti in na izgrajevanju, kajti, kakor pravi Jezus: “Hodi za menoj.” Odgovor na ta klic je torej hoja – stalno zapuščanje pridobljene gotovosti koraka – vsaka trdnost koraka mora biti premagana v trenutku, ko se trdnost porodi. Šele takšen proces namreč omogoči hojo – premikanje, napredovanje.
To je ena ključnih karakteristik krščanske poklicanosti, ki torej ne sme biti poklicanost v miselno pomiritev, ampak poklicanost v neprestano hojo (pa vendar – hojo za nekom; Hoja za Kristusom torej kot nepomirjenost in stalno zapuščanje gotovosti – ker je hoja, in obenem kot pomirjenost in mir in zaupanje, ker je hoja za (v teološkem smislu) zaupanja vrednim).