Problem Žižkovega teologiziranja

Problem Žižkovega teologiziranja je v tem, da jemlje teološke resnice razumsko.

Žižek se spozabi nad vlogo teologije, ki je v tem, da sicer razuzdano resnico pospravi v vzvišene kategorije.

Pomembna naloga teologije je, da s svojo vzvišenostjo ustvarja prostor za lastno izrekanje (v smislu, da bi se v primeru, da se ne bi predstavljala tako vzvišeno in kar malo snobistično, težko znašla na parketu postmodernega fragmentiranega in popolnoma imanentističnega doživljanja sveta).

Teologija ne razlaga zgolj nekih vsebin, ampak je njen pomemben del oblika, dostojnost in vzvišenost, s katero govori, kar govori. To, kar govori, je lahko tudi povsem nizkotno, blatno, razuzdano (npr. Bog je mrtev…), in ravno zato potrebuje neko višjo instanco, da se vse skupaj ne razvodeni v umazano mokrišče.

Žižek kvazi interpretira teologijo in jo “prevaja v ateistom razumljiv jezik”. A zdi se, da religija ravno v svojem jeziku opisuje in utemeljuje ateizem; za to ima pravico, ker je najprej priznala Boga, potem pa ga v spoštovanju do njega zavrgla oz. opisala kot nekoga, ki se je iz nekega vzvišenega razloga sam zavrgel za našo svobodo in mir.

Religija je v prednosti pred ateizmom v tem, da se sama lahko izniči; da lahko spekter svojega umevanja razpotegne prav do ateizma, do zanikanja Boga, dočim ateizem že zaradi lastnega imena ne more izumiti Boga.

Če Bog ali oznaka katoličan kadarkoli omejuje, je narobe razumljena. Takrat je treba storiti tako, da je le prostost in svoboda in pozabiti na Boga. Takrat bomo šele Bogu kot izničenemu Bogu pustili do besede.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.