Moja vegetarijanska saga

Zadnje tri mesece sem vegetarijanec. Še vedno sem sicer strastni ljubitelj mesa in še vedno se mi upira okus mnogih vrst zelenjave. – Ja, zelenjava ni bila nikoli moja intimna izbira. Pa vendar – I eat beans, not beings.

»Kako to?« me z neko posebno previdnostjo in spoštljivostjo po razlogih za mojo odločitev sprašujejo domači in vsi ostali, s katerimi smo še do nedavnega zajemali golaž iz istega lonca. S plašno samozavestjo in hkrati z zavedanjem, da tako »otročjega« odgovora res ne pričakujejo, odgovorim: »Ammm… Zaradi trpljenja živali.«

Ker ponavadi pričakujejo, da vero v to parolo vendarle dodatno obrazložim, postrežem še z nekoliko daljšim, približno takšnim odgovorom: »Naše dojemanje doživljanja in s tem tudi trpljenja (nečloveških) živali kot radikalno in v principu drugačnega in manj vrednega od človeškega trpljenja je v svojem bistvu globoko teološko oz. ideološko pogojeno.« Oziroma krajše: »Veganstvo oz. vegetarijanstvo je de facto ‘teološko’ oznanilo; je oznanilo glede temeljnih teološko-filozofskih premis.«


Zaupanja vredni poznavalci

Odločitev za vegetarijansko “dieto” ni bila posebno težka. Glede na to, da je po nekem treznem intelektualnem premisleku in moralno-etičnem tehtanju name pravzaprav pritiskala obveza veganstva, sem vegetarijanec v bistvu prej zaradi šibkosti lastne volje kot pa zaradi njene moči.
Zame je bilo praktično dovolj že to, da je nekdo, ki zagotovo ve več o doživljanju in trpljenju živali in ki zagotovo bolje pozna zgodovino moralnega opravičevanja uživanja mesa, vegan. Ta nekdo je (bil) zame zgodovinar Yuval Noah Harari.

Harari v knjigi Homo deus zapiše, da agrikulturna revolucija izpred 12.000 let časovno sovpada z vznikanjem človeških, antropomorfnih bogov. Družbe skupaj z lovsko-nabiralniškim načinom življenja opuščajo animistično duhovnost, ki poudarja (enako) svetost vsega bivajočega, ter prevzemajo/izumljajo človeške bogove, ki na najvišji ravni upravičijo moralno večvrednost človeka. Harari utemeljuje, da je omejevanje gibanja živalim (torej njihovo udomačevanje) potrebovalo upravičitev na najvišji ravni – torej na ravni podob o najvišjih entitetah, bogovih. Oz. obratno – človeški bogovi so omogočili omejevanje svobode živalim.

Ta argument obrazloži splošno družbeno sprejetost uživanja mesa in njeno samoumevnost in, nadalje, zahteva, da se, če se želimo kar se da znanstveno nepristransko opredeliti do vprašanja trpljenja živali, odrečemo najmočnejšemu argumentu mesojedcev: To so samo živali.

Krščanskost odločitve

Nadalje se odločitev tiče moje osebne ‘oznanjevalske’ zgodovine. Tisti, ki me poznate, veste, da izhajam iz krščanskih oz. katoliških logov. Tudi zato mi je bilo na veganskem festivalu, ki sem se ga udeležil maja letos, nekaj sumljivo znanega. Duh oznanjevanja namreč. 

Če sem toliko energije, časa in volje posvetil oznanjevanju nečesa bojda čudovitega, pa vendar nečesa, česar nisem povsem razumel – mar ni stvar elementarne poštenosti in iskrenosti do sebe, do svoje osebne zgodovine, da vsaj s podobno zavzetostjo in trudom sprejemam (in celo širim?) ideje, ki me vsaj toliko oz. še bolj prepričajo? 

Po drugi strani pa: Če je Jezus predstavljal radikalnost v za tiste čase nori zahtevi po ljubezni do prav vseh ljudi – zgolj na podlagi dejstva, da so pač ljudje -, mar ni vegansko sporočilo pravzaprav zgolj nadaljevanje te njegove revolucije sočutja? Mar ne bi zvestoba duhu njegovega oznanila zahtevala poslušnosti “novim” idejam, ki odzvanjajo presenetljivo podobno? Mar je to, da sočutje striktno omejujemo glede na (živalsko) vrsto trpečega, sploh v duhu njega samega – sočutja namreč?

Morda niti ne gre za odločitev, pač pa zgolj za zvestobo tistemu setu idej, proti katerim si v danem trenutku intelektualno nemočen. 

Ne-odločitev

Odločitev tudi ni dokončna. Prekinljiva je na enak način kot je bila sprejeta – s premislekom, z argumenti. (Zato bi bil naravnost navdušen, če bi me kak omnivor prepričal in zvabil nazaj k z mesom bogato obloženi mizi.) Morda že jutri ne bom vegetarijanec. Ha! Morda pa tale blog spodbudi koga, da mi ‘humanitarno’ postreže z dobrimi argumenti in posledično – s kranjsko klobaso. 

Morda niti ne gre za odločitev, pač pa zgolj za zvestobo tistemu setu idej, proti katerim si v danem trenutku intelektualno nemočen. Da. Osebno nisem imel občutka, da imam kaj dosti izbire. V kolikor sem bil deležen spoznanja, da moralno ločevanje na živali in ljudi izhaja iz potrebe po moralni upravičitvi tehnoloških novosti v nekem zgodovinskem trenutku; da je torej to ločevanje v svojem bistvu funkcionalno, ne pa denimo čisto, sveto, božje, absolutno, univerzalno, sem pač dolžan to spoznanje upoštevati. Moment odločitve tako kar nekako izgine. Nadomesti ga moment spoznanja.

Nazadnjaškost liberalizma

Problem z veganstvom je ta, da ga dojemamo kot “način življenja” znotraj liberalnega diskurza. Veganstvo je de facto religija – če z religijo označujemo nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota.

Veganstvo je religija, za katero je liberalna paradigma o svobodi posameznika, ki da je omejena zgolj s svobodo drugega posameznika, religiozna zmota. Če je veganstvo religija, pa vegani (ki so kot po pravilu skoraj vedno tudi veganski aktivisti) niso več nadležni posamezniki, ki se stalno gibljejo nevarno blizu kršenja moje liberalne pravice, da si sam določam svoj način življenja, pač pa prej bolj ali manj goreči misijonarji.

Zato je neumno trditi: “Jaaoo, ti vegani! Pa to je že cela religija!” Bolj prav bi bilo trditi takole: “Izmed vseh oznanjevalcev vere so vegani še najmanj vsiljivi.”


Liberalizem se v tej perspektivi izkaže kot reakcionaren, saj živali izključi iz diskurza o pravicah. Liberalizem, ki ljudem dopušča, da se sami odločajo o ubijanju ali neubijanju živali, je z vidika veganstva kot religije oz. filozofije analogen anarhični, brezpravni družbi, kjer ima vsak pravico sam odločati o tem, ali bo ubil sočloveka ali ne. Drugače rečeno: Pravico ima ubiti človeka.


V tem smislu se zdi izredno zanimivo, kako se dozdevno najnaprednejši svetovni nazor, liberalizem, izkaže za nazadnjaškega. In kako se dozdevno preživet koncept religije oz. religioznega oznanjevanja prikazuje v novi luči – kot nekaj naprednega.

Moj Jezus, usmiljenje!

No, kot sem že rekel – sam sem vegetarijanec zaradi šibkosti volje, saj se mi zdi veganstvo mnogo bolj argumentativno upravičljivo kot vegetarijanstvo. Vegetarijanstvo je pravzaprav utelešeno licemerstvo (če pustimo tu na stran obseg licemerstva mesojedske religije sočutja). Ne tič, ne miš. Vegetarijanstvo se sklicuje na trpljenje živali, pa zaradi brezmesne diete včasih kupuje še več jajc, še več masla, več mleka in sira – še več produktov, ki so nastali z omejevanjem živali in, posledično, povzročanjem čustvenega trpljenja. 


Zato najverjetneje padem v nemilost pri obeh nazorih. Nisem niti pod okriljem peace-making sočutne veganske skupnosti, niti pod okriljem občestva, ki potrjuje svojo zavezanost kozmopolitski religiji bogočloveštva s prazničnim rezanjem velikonočne šunke. No, morda pa se že prav kmalu pridružim obema taboroma naenkrat – z dragim hamburgerjem iz mesa, razvitega v vegan-friendly laboratorijih.