Trikrat hura za koncept grešnosti!

Tudi meni se je koncept “grešnosti” dolgo časa močno upiral. Iz mnogih razlogov. Ker da je obrazložljiv šele znotraj nekega sistema specifičnih in težko sprejemljivih teoloških predpostavk; pa na živce mi je šlo, ker da ne upošteva znanstvenih ugotovitev o naši dejanski determiniranosti in še kar naprej računa s svobodnim subjektom. Kot tretje, grešiš lahko samo, če obstaja neka “prava pot”, zato sem imel v svoji pozitivistično-relativistični perspektivi idejo grešnosti za zablodo.

Nadalje mi je na poti stalo vzhodnjaško holistično dojemanje sveta, češ – edino prek napak se lahko nekaj naučim, zato teh napak ne gre na vrat na nos pribijati na križ; vse ima svoje mesto znotraj vesolja, tudi znotraj posameznikove osebne zgodovine. Na živce mi je šlo tudi to, kako so ves čas govorili “vsi smo grešniki.” Ne, jaz nisem! Kaj sem pa tako hudimano narobe naredil!? Razlogov za odklanjanje greha torej ni manjkalo.

Danes je grešnost ena mojih najljubših besed. Ubeseduje natanko to, česar po mojem mnenju v sodobnem javnem diskurzu manjka: Zavedanje o nepremostljivem razkoraku med ideali in resničnostjo. Med tem, kar vrednotimo, in tem, kar udejanjamo. Ljudje smo nagnjeni oziroma kar obsojeni na to, da počnemo stvari, ki jih ne želimo početi. (prim. Rim 7, 19)

Alternativni javni prostor. (B.P.)

Nemoč posameznika
Splošno mnenje oz. nekakšen liberalni temelj urejanja sodobnih družb je sledeč: “Vsak naj dela, kar misli, da je prav.” Sliši se lepo, ampak – ne. Gre za zablodo, gre tako rekoč za neumnost. Človek ne more delati tega, kar misli, da je prav. Človek bo počel to, kar bo pač počel, k čemur ga bodo pač nagnili čuti, instinkti, nagon, pa tudi njegova prepričanja. Spoznanje, kaj je dobro in prav, se v delovanje ne prevaja kar brez vsakršne upornosti.

Čeprav ne bi sprejeli specifične teološke govorice, se koncept grešnosti kot nagnjenosti, da se idealom izneverjamo, še vedno kaže kot pronicljiva pogruntavščina.

Človek lahko počne, kar misli, da je prav – torej uspešno zasleduje vzvišene ideale -, le ob znatni zunanji podpori: ob podpori skupnosti, znotraj katere se posamezniki vzajemno spodbujajo za te ideale; ob podpori fizičnega oz. vizualnega okolja, v katerem se nahaja; znotraj okolja nekih družbenih norm; ob nenehnem obnavljanju zavezanosti tem idealom.

Hipokrizija post festum moralizatorjev
Bodimo spoštljivi; skušajmo videti dostojanstvo v telesu drugega; bodimo velikodušni; bodimo resnicoljubni; prizadevajmo si za dobrohotnost lastnega duha; gojimo hvaležnost; pristopajmo do sočloveka z razumevanjem in empatijo; bodimo prizanesljivi drug do drugega, bodimo altruistični. Kako pogosto smo v svojem vsakdanjiku soočeni s tovrstnimi povabili – še posebej v primerjavi s povabili tipa “Gremo, gremo v Harvey Norman!”? Redko.

Ko pa se neka javna oseba prekrši – recimo da se nekaj zlaže, je nespoštljiv do posameznikove telesne integritete, ali pa se na neko situacijo odzove surovo in brezobzirno, pa začnemo z moraliziranjem: “Poglejte, kakšen poden od človeka!” Ne! Poglejte, kakšen poden od družbe, ki misli, da bodo ljudje delali to, kar menijo, da je prav. Ki misli, da potem, ko smo pravila enkrat zapisali – recimo v zakonske akte ali bilokam, pač vemo, kako je treba ravnati.

Ne, ne vemo. Ljudje smo na nek način permanentno infantilni. Potrebujemo opominjanje, potrebujemo – ja! – prav narisat nam je treba, kaj je dobro in kaj prav. Grešniki smo. Na-pol živali. Pozabljivci. Žal. Ali pa na srečo – slikarjev, pridigarjev in drugih poklicnih vzdigovalcev duha.

Ne bodimo otročje nerazumni in spoznajmo, da nismo nič drugega kot nerazumni otroci, ki marsikdaj potrebujemo posebej spodbudno okolje, če naj postanemo ljudje, na katere bi sami lahko bili ponosni.

Za javni prostor po meri grešnega človeka!
V uvodu sem navedel par svojih argumentov proti grehu. Nobeden od njih me danes več ne prepriča. Morda na tem mestu samo to: Čeprav ne bi sprejeli specifične teološke govorice, se koncept grešnosti kot nagnjenosti, da se idealom izneverjamo, še vedno kaže kot pronicljiva pogruntavščina. Če in ker je človek h grehu nagnjeno bitje, pa bodimo obzirni do te njegove nesrečne lastnosti ter mu kot družba pridimo naproti. Javni prostor oblikujmo po meri grešnika.

Alain de Botton, filozof in nekakšen sekularni pridigar, tehtno razmišlja o nedomišljenosti trenutne politike javnega prostora. Sprašuje se, po kakšni logiki prepuščamo ekskluzivno pravico do plakatnega oglaševanja vsebinam, ki jih želijo propagirati tisti, ki imajo pač dovolj denarja, ne pa denimo vsebinam, za katere kot družba želimo, da so v ospredju. Zares! Logika “državne nevtralnosti” v tem primeru rezultira v monopolu na sebičnost rimajočih se vrednot v javnem prostoru.

Religije se zavedajo, da javni prostor vpliva na posameznikovo notranjost, usmerja njegove nagibe. V sodobnih sekularnih družbah pa bi javni prostor pač prodali tistemu, ki ponudi največ – saj niti ni važno, kakšni napisi in podobe nas obdajajo! Saj menda nismo tako otročji, da nas bo zavedla neka neumna reklama za najlonke in da bomo zaradi nje postali bolj lakomni. Pa smo!

Ne bodimo otročji, otroci smo.
Podobno bi lahko razmišljali o drugih dimenzijah skupnega, denimo televiziji. Zavežimo se k temu, da se bomo vsaj enkrat na teden (recimo v nedeljo) prek javnih občil spodbujali k vzvišenemu in plemenitemu. Morda pa bi lahko recimo na nacionalki vsak večer, denimo pred Odmevi, predvajali čudovite kratke posnetke/animacije de Bottonove “Šole življenja”, v katerih nas neprestano – prek nagovarjajočih podob, ilustracij in animacij – vabi, da bodimo razumevajoči do sebe in do drugih, da bodimo dobri, pogumni in tako dalje.

Extra Ecclesiam nulla salus, je učila stara ortodoksija. Naposled je Cerkev vendarle omilila stališče in v nebesa spustila tudi nevernike. Pa vendar ugotavljamo, da človek zunaj okolja, ki bi ga spodbujalo k osebn(ostn)emu napredku in k ogibanju “grehu”, le stežka uresniči tisto vizijo sebe, ki mu je najdražja, težje postane najboljša verzija sebe. Zato ne bodimo otročje nerazumni in spoznajmo, da nismo nič drugega kot nerazumni otroci, ki marsikdaj potrebujemo posebej spodbudno okolje, če naj postanemo ljudje, na katere bi sami lahko bili ponosni.