Prešernov dan, verski praznik Umetnosti.

“Leto je naokoli, in spet sem tu, da vas obdarim – s figami!” reče v Prešerna našemljen mladenič. Nato se zasmejemo, ko nekdo zakliče “doktor fig!” Potem nekdo zrecitira Zdravljico. Obnovimo Prešernovo življenjsko zgodbo, rečemo Julija, Vida, Čop in Kopitar, spijemo po proslavi še kozarček ali dva – in smo ga! Proslavili, našega Prešerna. “Prešerno Prešerna, hoho!”

Tako bi lahko začeli s satiro našega praznovanja kulturnega praznika. Ker imam kot glasbenik najbrž nadpovprečno veliko izkušenj s proslavami ob Prešernovem dnevu, si upam svojim občutenjem glede praznovanja tega praznika pripisati določeno mero splošne resnice. Ta pa je takšna, da sem glede teh proslav postal že prav slabe volje.

Ne zato, ker bi vsako leto pač imeli proslave, ne. Proslave so mi kul. Moti me to, da se ta praznik zmeraj povezuje s – Prešernom! Seveda, saj vem. Gre pač za Prešernov dan, to mi je jasno. Ampak, a je res treba vsako leto na isto vižo? Ali moramo res vsako leto recitirati istih sedem pesmi? Ali mora biti res vsako leto v ospredju Prešeren, ne pa kultura oziroma umetnost bolj na splošno? Saj v zakonu menda ne piše, da je Prešernov dan treba praznovati tako, da dejansko praznujemo – Prešerna? Ali ni Prešernov dan samo lepo ime za praznik umetnosti, ki je pač pripravno utemeljen z datumom smrti našega pesniškega genija?

“Verjamem, da je za mnoge tukaj živeče ljudi umetnost to, kar je za druge religija. Zato je v nekem smislu nekaj svetega.”

Zakaj bi se morali vsako leto oblagati z istimi, sicer izvrstnimi umetninami dr. Prešerna, ko pa bi lahko duhovno pozornost, ki jo vsako leto namenjamo prazniku, uporabili za seznanitev z in predstavitev mnogih drugih genialnih, neizmerno globokih in izvirnih slovenskih umetnikov ter tako počastili cel Parnas slovenskih umetnikov, ne pa le enega?

Strahospoštovanje do bogov umetnosti

Ves ta ustaljeni, v uvodnih vrsticah karikirani protokol, ki ga kot že stokrat preigran scenarij potegnejo iz rokava ravnateljice, župani in drugi amaterski organizatorji proslav, kaj hitro postane nekakšna parodija praznika. Ja, celoten praznik postane predstava z naslovom “Prešernov dan, slovenski kulturni praznik”. Ampak ta praznik ni predstava, oziroma naj vsaj ne bi bil. Verjamem namreč, da je za mnoge tukaj živeče ljudi umetnost to, kar je za druge religija. Zato je v nekem smislu nekaj svetega.

Brez dvoma gre mnogim podeželanom (pa tudi urbanim barbikam in še mnogim drugim) to meščansko mahanje s kulturo – ki je pravzaprav mahanje z umetnostjo – na živce. (Pa če pustimo tu ob strani afero “bralna značka”) Razloge za to vihanje nosu gre iskati tudi v tem, da se religiozna zavest nemalokrat boji (nereligiozne) umetnosti kot hudič križa. V njej se lahko namreč pokaže nekaj, kar ne ustreza pravovernosti. Ali drugače: V njej se lahko pokaže nekaj, kar po moči in resničnosti spominja na Boga, pa – menda – ni Bog. – Pa da ne boste mislili, da imam kaj proti temu religioznemu strahu. Povsem legitimen je in po svoje zanimiv. Predvsem pa razloži, da umetnost kot umetnost ni vsem družbenim skupinam intimna opcija.

Ja! Morda pa so ti “nacionalistično-šovinistično-reakcionarni provincialci, ki ne razumejo umetnosti” pač bolj za šport, meščani pa bolj za kulturo oz. umetnost. In s tem ni nič narobe! Narobe je le v toliko, kolikor smo tudi sami potopljeni v meščansko miselnost in nam je bolj ali manj “jasno”, da je umetnost itak bolj vzvišena in “družbeno napredna” od zanimanja za šport.

Kultura kot umetnost

Pa bo kdo rekel: “Kultura ni samo umetnost!” Da, vsi vemo, da je kultura nadvse širok in mnogoznačen pojem. A če vprašate mene, je zmeda v zvezi s tem, kaj pomeni “kulturni” v imenu praznika, lažna. S kakšnim razlogom bi namreč Prešernov dan povezovali s kulturo v najširšem pomenu (v katerem v kulturo spadajo tudi kolodont, TEŠ 6 in preklinjanje Svetlane Makarovič), ne pa v ožjem pomenu, ki je v SSKJ-ju opisan na drugem mestu? Kultura je tam opredeljena kot “dejavnost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja”. Kulturni praznik kot praznik umetnosti torej.

Kaj pa če na kulturni praznik pravzaprav praznujemo našo “kulturno dediščino”? Zopet sem sumničav. Wikipedija pravi, da v “kulturno dediščino [spadajo] dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij.” Ta opredelitev je zopet preveč široka, preveč folklorna, da bi jo bilo smiselno povezovati ravno s Prešernom. Ja, folklora v zgoraj opredeljeno kulturo kot umetnost pač ne spada. V tem smislu kulturni praznik pač ni praznik dobršnega dela prebivalstva, ki jim umetnost ne pomeni ravno dosti.

“Brez večje zadrege si zato upam trditi, da kulturni praznik ni praznik vseh. Nekaterim pač umetnost ni tako pomembna. In to je povsem okej.”

Če imamo praznik, posvečen državni neodvisnosti, na katerega naj bi praznovali, tako si predstavljam, politično uveljavitev naroda kot ljudstva, kot “folk-a“, z njim pa tudi institucionalno zavarovanje narodove “folk-lore”, da ne rečem “kulturne dediščine”, zakaj ne bi imeli tudi praznika, ko praznujemo narodovo “kulturo” v smislu naših (pa zaradi mene tudi tujih) umetniških draguljev?

Prazniki za vse okuse

Pa bo kdo rekel, da se grem nekakšen meščanski elitizem. Ja, natanko to se grem. Kulturni praznik utemeljujem kot praznik buržujskega duha. Šele z vzponom meščanstva je namreč prišlo v veljavo sodobno razumevanje umetnosti kot (improviziram!) nekakšne popolnoma neodvisne instance, ki kot taka predstavlja edinstveno možnost, da prek nje dosežemo nekakšno duhovno (morda pa tudi politično) emancipacijo. To je pač religija meščanstva.

Brez večje zadrege si zato upam trditi, da kulturni praznik ni praznik vseh. Nekaterim pač umetnost ni tako pomembna. In to je povsem okej. Tako kot nekaterim velika noč ni tako povedna, drugim pa spet je. Praznovanje umetnosti kot umetnosti je ideološki projekt. Ampak takšni so tudi krščanski prazniki, ki jim prav tako, in tako je prav, odmerjamo čast z dela prostimi dnevi. Ja, kulturni praznik bi moral biti predvsem praznik umetnosti, saj si ga umetnost zasluži. Če ga ima lahko, z največjim spoštovanjem, vnebovzeta božja mati Marija, ga ima lahko tudi slovenska umetnost.