Sveti Andrej Žigon – prosi za nas!

Za kulturni praznik sem se družil z Andrejem Žigonom – Alelujo, pred šestnajstimi leti preminulim pesnikom in potepuhom. Bral sem o njem in bral sem njega. Nato sem šel v gozd prisluškovat njegovemu svetu. Prav prepuca ti duha. Prepuca ti nabor laži, ki si jih z namenom udobnega preživetja sam ustvarjaš, in te izpostavi bregovom bitja, danosti. Prostost, ki veje iz njegovih pesmi, je ganljiva in odrešujoča.

Žigonova poezija je sanjava, iz nje veje vera v svobodo in prostost, ter otroška naivnost, precejena z grenko izkušnjo ljubezni, življenja in osamljenosti. Žigonova poezija je, kakor nitke njegove brade, vsa prepredena s stvarmi narave, z vetrom, drevesi, mravljami, hruškami, s cesto, z morjem. Z vsem, kar pomeni svet za potepuha. V ozadju pa tiha in silna ljubezen, ki ima moč zlomiti človeka.

Aleluja je bil menda bolan. Manično depresiven. Zaradi posledic bolezni je bil tudi odpuščen iz šole, kjer je učiteljeval. Večkrat je poskušal s samomorom. Ne želim manjšati pomena in strahote bolezni, a če govorimo o blaznosti, ki kot dionizično preobilje kipi iz Žigonove poezije, izključno kot o neljubi nesreči, storimo krivico dostojanstvu, globini in neukrotljivosti človekovega življenja.

Andrej Žigon

Družba razumnih in zdravih
Naša družba je medikalizirala človekovo duševnost, iznašla zdravila za to in ono nezaželjeno duševno stanje ter na piedestal božanstva postavila ideal zdravega človeka. “Itak, kapitalizem potrebuje zdravega, produktivnega in pokornega posameznika,” bi rekel kak marksistični cinik. Četudi nam gre ta že stokrat slišana opazka še tako na živce, ni povsem brez soli.

Človeškost človeka sega od jezusovske “žalosti do smrti” do zaratustrovskega kipečega potrjevanja življenju, “Da!” V tem širokem diapazonu človeške izkušnje to, kar psihiatri in psihoterapevti opredeljujejo kot zdravje, najbrž predstavlja le ozek pas. Obup, neznosen obup, odtujenost, osamljenost, občutek nesmisla, pa tudi ekstatičnost, nemir, neukrotljiva evforija, vse to je izkušnja človeka. Če je cilj zdravistične ideologije, da z namenom generiranja ekonomsko opravilnih posameznikov vse te manifestacije človeškosti skrči na minimum ali celo popolnoma potlači, potem se moramo resno pogovoriti o našem vrednotenju duševnega zdravja.

Če je zdravje opredeljeno tako ozko, potem je dovoljeno in zdravo le to, da svoje življenje preživimo, brez da bi se butali ob njegove robove, ob bregove ekstaze in bregove brezpomenskega niča. Potem je dovoljeno le to, da življenje preživimo v oklepaju. Nekako takole: (življenje)

Če kot družba ne dopustimo, da se naša življenja dogodijo kot čudoviti in obenem grozljivi spoj reda in nereda, razuma in blaznosti, češ da je izkušnja blaznosti nezaželena deviacija, potem smo zanikali dobršen del človekove resničnosti. Morda ravno tisti, numinozni del, iz katerega bi se kdaj pa kdaj lahko zasvetila smiselnost.

Življenje, ne bolezen

Pa s tem ne želim zanikati pomena psihoterapevtskih, psihiatričnih in drugih prizadevanj za duševno zdravje. Samo moti me, da se temu reče “zdravje”. Kot da bi bilo biti v brezdanjem obupu nekaj deviantnega, nekaj, kar ne spada k življenju. Mar niso ravno te skrajnosti tiste, ki človeka šele v resnici duhovno in osebno konstituirajo? Mar nismo z agendo duševnega zdravljenja preprečili, da bi ljudje doživeli odrešujoče in transcendentne izkušnje, ne da bi jih morali vrednotiti kot nezaželene?

Morda pa so ljudje s skrajnimi, nekateri bi rekli bolezenskimi duševnimi stanji, pravzaprav tisti, ki so edini iskreno odgovorili na življenjske okoliščine; ki so prisluhnili nagovoru sveta, molku smisla in oglušujoči osamljenosti, pa tudi polnosti in neposrednosti sveta in tako dalje. Ostali, “zdravi”, pa si pred tem nagovorom včasih že prav boleče močno zatiskamo ušesa. Odpre nam jih lahko denimo poezija, poročilo izvidnikov iz mejnih izkušenj življenja. Res, če je bila Žigonova izkušnja “bolezen” – potem je Bog neozdravljivo bolan.

Sveti Andrej Žigon – prosi za nas!

Grmovje zelenega doma

Ko bo hrib zorel
v polno, jesensko omizje
in bodo grmovja točila
pivo po zapuščenih senožetih,
pridem
z dolge, trudne poti.

Oblaki
mi bodo ponudili stol
in me spraševali to in ono
o črnkah,
o rdečih pristaniščih.

Jaz pa bom zaklel
in pil,
pil do smrti
iz penečih grmovij zelenega doma.