Ne gre za zaroto. Huje je.

Ljudje so si dolga tisočletja kompleksne naravne, pa tudi družbene pojave razlagali s konceptom čudeža, božjega posredovanja, s konceptom posredovanja nekoga ali nečesa, česar ne vidimo. Tako se je uganka vzročnosti dopolnila, radovednost je bila potešena, morebitno spoznanje zapletenega ustroja pojava pa zatrto. Človek kot človek, stari dobri homo sapiens, se pač ne spreminja čez mero in tudi danes nas podobne psihološke težnje silijo v podobne mehanizme soočanja – ali bolje, nesoočanja. Tudi danes kompleksne družbene pojave (z naravnimi smo se v glavnem že pomirili) vse preradi razlagamo s tem istim božjim, ali bolje, demonskim posredovanjem. S teorijami zarot, namreč.
Migranti? Zarota. Multi-kulti? Zarota. LGTBQ+? Zarota. Pro-choice? Zarota. Feminizem? Zarota. Globalno segrevanje? Zarota. – Ne, ne gre za zaroto. Gre za različnost, oziroma bolje, za radikalno različnost v pogledih na to, kaj je legitimno, kaj je normalno, oziroma drugače: kaj je razložljivo brez teorije zarote. Ja, ne gre za zaroto. Huje je. 
Če bi šlo za zaroto, bi jo bilo vsaj moč razkrinkati. Če bi šlo za zaroto, bi lahko vsaj pokazali na zarotnike, že samo razkritje pa bi zarotnike spravilo v položaj krivcev, barabinov. Če bi šlo za zaroto, obstaja prava stran, obstaja množiča zavedênih nedolžnih. Če bi šlo za zaroto, bi to pomenilo, da smo vsi, ki nam je nekaj prikrivano, na pravi strani, in da mi vsi tudi razmišljamo bolj ali manj podobno in imamo o ključnih vprašanjih enako mnenje. Če bi šlo za zaroto, potem bi še vedno obstajala neka normalnost.
Ampak tu ne gre za zaroto. Dobršen del prebivalstva je resnično mnenja, da je treba ne le beguncem, pač pa tudi številnim migrantom odpreti vrata v Evropo tudi za ceno varnostnih tveganj. Najsi bo to zaradi zgodovinske krivde ali pa preprostega instinkta človečnosti, motivi so različni. Dobršen del prebivalstva je resnično mnenja, da je treba kulturno različnost spoštovati, tudi če demografski trendi nakazujejo, da bo to spoštovanje prav mogoče rezultiralo v relativizaciji civilizacijskih dosežkov, ki jih imamo za – civilizacijske dosežke, pač. Ja, dobršen del prebivalstva se za propadlo evropsko kulturo ne bo pretirano jokal – oziroma tega vsaj nima v planu. Dobršen del prebivalstva resnično ne vidi hudega problema v morebitnem etničnem izumrtju slovenskega (na)roda.

Del prebivalstva je resnično mnenja, da je heteronormativnost v javnem izobraževalnem sistemu tako zelo krivična in stigmatizirajoča do manjšinskih spolnih identitet, da je edini pravilni odgovor na to stanje izobraževanje in vzgoja za strpnost že od predšolske vzgoje dalje. Del demosa resnično meni, da je vsako omejevanje splava v nasprotju z najvišjimi etičnimi standardi. Naprej: Da, del prebivalstva je resnično prepričan, da je podpovprečno zastopanost žensk na političnem, gospodarskem, umetniškem in sploh vsakem parketu, ki ga čisla levo-liberalni um, treba razumeti kot krivično in vsiljeno, kot izkaz opresivnega patriarhalnega gospostva. In končno, zares velik del prebivalstva je resnično mnenja, da je vzdrževanje okoljskega ravnovesja ali vsaj prizadevanje, da bi kot človeštvo tega ravnovesja ne zrušili, pomembna naloga svetovne politike, tudi za ceno nižje gospodarske rasti ali nižanja materialnega standarda.

Zato, dragi teoretiki zarote, praviloma ste med desničarji, žal vas moram razočarati. Žal ne gre za zaroto. Normalnost, na kateri naj bi vaša teorija zarote izzvenevala kot edini razumni odgovor na vprašanje glede motivov, ne obstaja več. Obstaja heterogeno politično in vrednostno telo, ki diha s tisoč različnimi upanji in ideali. In to je včasih težko sprejeti. Sklicevanje na zaroto to različnost v enem mahu eliminira in diskvalificira. Ta, ki naj bi se po vašem mnenju skrival – ena izmed glavnih lastnosti zarote je namreč njena tajnost -, se ne skriva. Odkrito agitira in je prisoten v množičnih medijih. Piše akademske članke in nasploh izkazuje ne-ničto stopnjo inteligence, zato mu preproste zaslepljenosti ne moremo očitati. Vsaj ne v večji meri, kot bi jo lahko očitali vam. Izpostavlja se z imeni in priimki, na ulicah in v parlamentih, strpno in nestrpno, predvsem pa ga svojih stališč ni sram. Če že česa, ga je sram njegovih reakcionarnih nasprotnikov.

Zaroto zato izključujem ne zato, ker bi ne obstajal nek agent s tako “zavržnimi” cilji, ki jih panično navajajo teoretiki zarote. Ta agent obstaja. Gre le za to, da se ne skriva in da svojih ciljev oziroma motivov nima za zavržne, pač pa za plemenite.

Sicer pa imate prav. Upanje na dialog med stranmi, ki druga drugo komaj, če sploh, zmoreta dojeti brez sklicevanja na zaroto, je prav mogoče prazno upanje. Zato morda naše ugotavljanje, da pri vsej stvari ne gre za zaroto, niti ni tako pomembno in uporabno. Morda je v končni fazi res za vse in za ljubi mir bolje, če različniku pripišemo zavedênost ali/in njegovo delovanje razložimo kot zarotniško, kot da bi morali prepoznati njegovo stališče kot razumno in iskreno. Takrat bi bil šele hudič!

Zarotnik