Naj živi telo! (komentar k Bodeči neži)

Bolj ko berem izjave, nominirane za bodečo nežo, za “seksistično izjavo leta”, bolj mi postaja jasno: vsega je kriv Descartes. Krivo je nekritično sprejemanje ideje, da je um in telo mogoče ločit. Krivo je mešanje teoretičnega ideala z opisovanjem realnosti. Krivo je to, da feministke človeka dojemajo zunaj telesa. Zanje je človek um, ta um pa je zanje “tabula rasa”, na katero lahko, če smo le dovolj vztrajni in predani, z velikimi tiskanimi črkami napišemo tudi “ENAKOST”, če bi se nam ravno zahotelo.

To, kar je v naravoslovju idealni plin, je v družboslovju ločenost uma in telesa: Dejansko ne obstaja, je pa koristna za teoretiziranje. Posameznik kot (svobodni) um je miselna abstrakcija, ki je sicer najbrž koristna za snovanje raznih družbenih idealov, kot je denimo družbena svoboda; kot je demokracija. Ja, ta abstrakcija je bila koristna in ima najbrž pomembne zasluge za družbeni razvoj v zadnjih par sto letih. Ni pa opis resničnosti.

Logična napaka

Kdor posameznika dojema predvsem kot um, je zato storil logično napako. Zamešal je abstraktni ideal za opis resničnosti. Nič hudega, se zgodi. Zato bodeče-nežnim feministkam ni treba očitati agresivnosti ali radikalnosti. Lahko jim v precej bolj umirjenem tonu povemo, da so pač zagrešile logično napako, da so se zmotile. Najbrž nevede in vsekakor brez slabih namenov.

Pač so spregledale telo. Pač so se ujele v razsvetljenski dogmatizem Johna Locka in Renéja Descartesa, ali bolje, v njun empiricizem oziroma dualizem uma in telesa. Pač še niso slišale, da sta bila koncept uma kot “nepopisanega lista”, na katerega lahko kot družba napišemo kar nam pač zapaše, kot tudi kartezijanski koncept ločenosti uma in telesa, deležna neusmiljene in prepričljive kritike, še posebej v lingvističnih in nevroznanstvenih krogih. Vse kar je potrebno, je pokazati na človekovo radikalno in neizbežno utelešenost in na omejitve zgoraj omenjenih filozofskih koncepcij, pa smo opravili svoje.

Mama

Ženskam so njihova telesa v napoto

“Razlika med moškimi in ženskami ne obstaja. Je že res, da imamo različna telesa, ampak – saj menda nismo naša telesa, ampak smo predvsem – umi, smo naša ustvarjalnost, naša umska, etična, estetska, intelektualna svoboda, mar ni tako? Mar ni naše dostojanstvo v naših umih, ne pa v naših telesih?” Ne, ni. Nočem bit nesramen, ampak ni. V obojem je. Ker sta neločljiva.

Bodeženežne feministke ne le, da ne priznavajo telesnih razlik med spoloma kot kakorkoli pomembnih za samodojemanje žensk oziroma moških. Še več: Zanje ženske ne le da niso drugačne od moških; tudi, če bi bile drugačne, bi bilo treba to drugačnost (materinstvo, večjo dovzetnost za kompleksno čustvovanje, višje vrednotenje neposrednih odnosov, itd.) razumeti kot neželeno deviacijo od ideala neodvisnega, svobodnega in razumnega posameznika, kakršnega je ufural moški patriarhalni sistem. Uf!

Materinstvo zanje ni ženski privilegij in blagoslov, ampak prekletstvo, zlodej, ki ga mora ženska pretrpeti, ker da ji onemogoča enakost kariernih možnosti. Kakšna podreditev moškim idealom neodvisnosti! Kakšno ponižanje za žensko telo, kakšno ponižanje za materinstvo! Dajte, drage poganske čarovnice, umirite vendar malo te patriarhalne feministke in jih navdušite nad lastno telesnostjo.

Krščanska dogmatika, na pomoč!

Pa po kdo rekel, če kje, nam pa pri feminističnem vprašanju ni treba solit pameti s krščansko dogmatiko. Narobe bo rekel. Ravno na tem področju nam namreč kristologija ponuja bogate uvide.
Poglejmo zgolj na “ugotovitev”, da je Bog – ali resnica, če vam je ljubše – utelešen. Ne gre preslišati krščanske zavrnitve gnosticizma, ki odrešenje išče v svobodi kartezijanskega spoznavanja in umevanja, in krščanskega poudarka na enotnosti telesne, fizične, in duhovne, psihične resničnosti. Morda je krščanstvo že pred Descartom zavrnilo nekatere družbene implikacije njegovih ugotovitev. Ha! Morda so se koncilski očetje v Niceji pred 1700 leti prav živahno prerekali z aktivistkami bodeče neže – v svetu idej, seveda. In, mimogrede, debato tudi zaključili.

Umu naklonjena pristranskost

Pa mi bo nadalje kdo očital, da pretiravam s pomenom bioloških razlik. Na to lahko odgovorim približno takole. Prepričan sem (in v tem prepričanju me podpira tudi lingvist in avtor prodornih del na tem področju, Steven Pinker), da v družboslovju ravno zaradi trdoživosti zgoraj omenjenih zastarelih in idealističnih razsvetljenskih idealov, obstaja močna tendenca k manjšanju pomena teh razlik, saj niso ideološko kompatibilne z patriarhalnimim idealiziranjem abstrakcij, idejnega sveta, svobode, individuuma in samostojnosti. Zato lahko moje opozarjanje na telesno resničnost razumemo kot – feministični aktivizem?

Ob dnevu žena nam zato vsem želim, da bi bili čim bolj telesni. Da bi slavili naše razlike, še posebej spolne. Da bi se malo oddaljili od patriarhalnih idealov neodvisnega posameznika in se vsaj malo približali idealom odvisnosti in povezanosti. Da bi končno opustili krivo vero razsvetljenskih idealistov in se spustili na trdna tla krščanske enotnosti telesa in duha. Naj živi telo, naj živijo moški in ženske in njihova različnost!