Nisem vedel, kako bi svojima bratcema razložil, da lahko z njunim denarnim prispevkom prav mogoče rešita življenje otroka v Jemnu, brez da bi vse skupaj izpadlo cinično neokusno. Brez, da bi življenja tistih otrok postala tako nepomembna, kot tistih nekaj kovancev in bankovcev, ki sta jih prihranila. Brez da bi se življenje sámo skrčilo na nekaj tako nepomembnega, kot je par evrskih bankovcev. Brez da bi dobila brezsramen občutek, da sta bogova.
Ker na nek način sta. Sedemletnik in desetletnik odločata o življenju in smrti resničnih ljudi. Mlajši od njiju je nato dal pač kar ves denar, kar ga je našparal do tedaj. Petdeset evrov, nekaj takega. Najbrž mu ni bilo jasno, kako bi lahko ne dal vsega.
Mar ni celotna situacija nekoliko neprikladna do našega visoko akademskega razpravljanja o etičnih dilemah, do naših eteričnih modrovanj, kaj je prav in kaj narobe? Mar ni takšna dilema klofuta strokovnjakom za etična vprašanja? Razvidnost edinega možnega odgovora preprosto ne dovoljuje vprašanja. Vprašanje je napačen odgovor. Vprašanje, dati ali ne, je nespoštljivo do človekovega dostojanstva. V pohujšanje nam je!
“Ni vse tako enostavno!”
“Potrebne so strukturne spremembe svetovnega gospodarsko-političnega sistema!” bodo vpili na eni strani. “Treba jih je naučiti loviti ribe, ne pa jim ribe kar dati,” bodo spet trdili drugi. Nonšalantno si upam zavrniti oboje. Tiho bodite. Potrebno ni nič drugega kot tistih tvojih sto, ali pa petsto evrov. As simple as that. Pametovanje je zadnje, kar v tem trenutku potrebujejo.
Ne rečem pa, da pametovanje že prav kmalu po tem, ko si si vsaj za silo opral vest, ne bo koristno. In, ja, se strinjam: še premalo je tega pametovanja. Tudi polično delovanje je namreč potrebno. Potrebna je učinkovita, premišljena in načelna zunanja politika, tako slovenska, še posebej pa skupna evropska. Potrebni so diplomatski pritiski na vpletene akterje, potrebno je pogojevanje gospodarskega sodelovanja, pa še kaj.
Morda smo precenili presojanje
V vsej tej grozni tragediji pa morda vendarle obstaja ena svetla stvar: Končno se lahko obsojamo in ločujemo na boljše in slabše. Končno lahko rečemo: Ta je, kar se tiče tega vprašanja, boljši, ta pa slabši človek. Kako to mislim? Preprosto. Tisti, ki nekaj da, je, ceteris paribus, boljši človek od tistega, ki ne da nič. Zakaj se tako branimo tovrstnih sodb in zakaj ne izkoriščamo v polnosti potencialov družbene stigmatizacije?
Povejte mi namreč, si lahko zamislite bolj idealnotipsko etično vprašanje, kot je ta, s katerim smo soočeni: Dam denar in rešim življenje VS ne dam denarja in pustim nekoga umreti? Naj se sliši takšen opis situacije še tako poenostavljen, pocukran, idealiziran in sploh otročje naiven, to ni noben argument zoper ustreznost opisa. Morda je to prej argument zoper neustreznost naših pričakovanj glede kompleksnosti. Ja, morda smo zgolj preveč navajeni na preudarjeno odločanje in presojanje; na to, da je odločitev za dobro stvar premisleka. Mar ni najbolj svobodna odločitev tista, pri kateri brez svojeglavega modrovanja zgolj prikimaš očitnemu etičnemu imperativu?
Obnašajmo se svoji vlogi primerno
Ob slikah podhranjenih otrok je kakšen spokojni pobožnež prav mogoče pri sebi vzvišeno ponovil stari dobri nerazrešljivi problem teodiceje: “Kako vendar lahko vsemogočni Bog dopušča takšno trpljenje!?” Kakšen samooklicani ateist pa se je od problema distanciral na podoben način: “Če bi Bog obstajal, tega ne bi dopustil!” Z radikalno asimetrijo moči v mislih ne vidim razloga, da teh vzklikov ne bi naslovili na nas same. Absolutna finančna in tehnološka premoč nas namreč v nekem smislu postavljata v vlogo boga. Da, bogovi smo. Naj nam je takšen naziv povšeči ali ne, naj nam je spričo njega nerodno, se počutimo krivo, ali pa nam po svoje laska, – spodobilo bi se, če bi se obnašali bogovom primerno.
Včasih reševanje življenj ne izgleda tako herojsko, kot bi od ideje reševanja življenj pričakovali. Včasih ti ni treba biti pogumen, drzen, neustavljiv in sploh oh in sploh, da bi bil heroj. Včasih je treba biti preprosto toliko ponižen, da precej dolgočasno odklikaš tistih par klikov na spletnih straneh humanitarnih organizacij, in že si storil nekaj dejansko herojskega. Saj pravim – prav cinično neokusno je vse tole in tako rekoč nespoštljivo do koncepta herojstva. A raje vidim, da pokopljemo stare koncepcije herojstva, kot pa trupla shiranih jemenskih otrok.
Resnica ne ustreza vedno našim pričakovanjem; včasih lahko pač z eno skromno donacijo, za katero še vedel ne boš, kdaj so ti trgali z računa, rešiš življenje otroku. Se vam to zdi pošteno? Meni tudi ne. A tudi na poštenost je treba kdaj pa kdaj pozabiti in narediti, kar je prav.
Donacije sprejemajo tule, tule, pa tule, pa najbrž še marsikje.