Politika in poetika antropocena: Kakšne barve je modro nebo?

Vreme in z njim narava nista več nekaj “drugega” in neobvladljivega, nekaj, kar ima svoje, skrivnostne razloge. Vreme vse bolj postaja (stranski) produkt človeškega delovanja. Ne moremo več reči: “Uuh, kako je vroče! Ampak je že tako!” Tudi ko udari toča, ki je naši sosedi v ponedeljek uničila vso veselje z vrtom za to leto, ne moremo več reči: “Ah ja… Bog nas nima rad!”, ampak je naša soseda in njena solata kar naenkrat v nekem posebnem odnosu s celoto človeštva, še posebej z njenimi najvplivnejšimi posamezniki. Kar naenkrat je vreme politična in ne več apolitična stvar.

Gre tudi za to, da nebo ni več modro na enak način, tako kot tudi sonce ne žge več tako kot je včasih.  Oba, nebo in sonce, sta danes obarvana z etičnimi vprašanji človeškega delovanja.

Kar naenkrat se prej v boga usmerjena jeza, ki je ravno zaradi posebne narave svojega naslovnika družbeno “varna”, spremeni v družbeno nevarno, subverzivno jezo, ker je njen novi naslovnik človek. Kar naenkrat smo lahko zaradi vremena dejansko slabe volje, celo jeza nas lahko popade. Ker – kaj ti je svoj čas pomagala tvoja borna slaba volja proti vsemogočnosti Boga/Narave? Danes je drugače. Nismo več nemočni opazovalci božje veličine in strašnosti. Kar naenkrat se na plaži ne predajamo več nekim vesoljskim sončnim žarkom, ampak se predajamo nekakšnemu novemu skupku vplivov narave in človeka (bolj v smislu: “G20, lahko za stopinjo hladneje, prosim?”).

Izgubljamo priročnega krivca, ki nas je vedno znal potolažiti – s tem, da je po definiciji nedolžen, pa vendar vselej kriv, in pridobivamo krivca, ki naše frustracije glede vremena spreminja v živo meso.

Kakšne barve je modro nebo?

Ne gre le za to, da vreme ni več od človeka neodvisna spremenljivka. Gre tudi za to, da nebo ni več modro na enak način, tako kot tudi sonce ne žge več tako kot je včasih. Oba, nebo in sonce, sta danes obarvana z etičnimi vprašanji človeškega delovanja.

Pojmi, kot so krivda, solidarnost, nacionalizmi, kozmopolitizem, človeški ὕβρις… se tako ali drugače pripenjajo pod obok neba in ga odvzemajo iz rok neizpodbitni pravičnosti Boga, ki “daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.” (Mt 5, 45) Obnebje se barva v barvah desnih in levih političnih strank (predvsem desnih – modro, pač!), in se iz platna, pripravnega za pisanje poezije, spreminja v zrcalo političnih (ne)odločitev.

Poetika antropocena

Najbrž je čas, da literarnim teoretikom in pesnikom prepustimo platno za ustvarjanje nove poetike, poetike antropocena. Ubadajo pa naj se z vprašanji, kje naj zdaj najdemo tega “drugega”, to “nečloveško”, “naravno”? Kje je še prostor amoralnega, če ga ni več niti v soncu in nebu, morju in zvezdah in v silah narave, niti v živalih ne? Celo obnašanje živali je namreč prek vremenskih vplivov deloma pod vplivom človeka.

Ob ujmah ne bomo več mogli stoično reči “Vse sprejemam!” in s tem izražati neko posebno duhovno zrelost. No, lahko bomo to rekli, ampak vse skupaj bo nekaj med slabo šalo in čisto pravo farso. Ne bomo namreč več sprejemali neizbežnega, pač pa bo vsak naš odnos do vremena v nekem smislu politično dejanje.

Ob porokah ne bomo več mogli reči: “Dež je! To pomeni blagoslov!” Ali pa: “Sonce je! Kakšno lepo darilo Narave!” No, lahko bomo to rekli, ampak bomo morali naše sposobnosti pozabljanja, kontradiktornega razmišljanja in domišljije naviti prav do konca.

Nesreča v nesreči

Nesreča v nesreči pa je v tem, da bo tudi v primeru, da nam človeški vpliv na vremenske spremembe uspe zajeziti, ta zajezitev še vedno sad človeškega delovanja. Morda smo, ne da bi se zavedali, že prestopili, in to nepovratno, točko, na kateri je poetika narave še imela svojo moč; točko, na kateri smo lahko zaklicali: “Narava!” Ker, kot rečeno, tudi če vremenske cikle zopet “utirimo”, bo to še vedno naš dosežek. Tako kot so človekove pravice ali klasična glasba.

V časih, ko celo modro nebo spreminja barvo, nam neke vrste duhovna revolucija ne uide. 

Obmolknili bodo še zadnji ostanki numinoznega, neobvladljivega, svetega. Poetika oblakov, dežja, svežine neba po dežju, meglic, sončnih zahodov in vzhodov, jasnega nočnega neba in pogleda na zvezde – vse to nepovratno tone v naročje človekovega obvladovanja. Morda pa se preprosto uresničuje izvorna utopija novoveških utemeljiteljev znanosti – obvladovanje vsega?

Če se je pred antropocenom v takšnih in drugačnih vremenskih skrajnostih kazala strašna in grozna, pa vendar nerazložljiva in zato posvečena moč narave/boga, mar ni danes ravno obratno? Mar nismo danes prisiljeni, da v teh vremenskih skrajnostih vse bolj vidimo etično in moralno bedo človeka, njegovo nečimrnost, lakomnost in vasezagledanost?

Dogodek 

Kako mrki razmisleki! Morda pa moramo na vse skupaj pogledati kot na dolgo pričakovani dogodek v mestu Gogi, češ: končno se je nekaj zgodilo? Ko narava, žalibog, izgubi svoje stotisočletne čine – mar ne bi mogli skupaj z Nietzschejem reči, da se pred nami razlega nekaj popolnoma novega, jutranja zarja, kakršne svet še ni videl, in ki kliče pogumne, da zaplujejo vanjo?

Prav imate. V časih, ko celo modro nebo spreminja barvo, nam neke vrste duhovna revolucija ne uide.