Kako se streže Twitterju ali Mala šola Žiga Turka

Tviteraš dr. Žiga Turk me vedno znova navdušuje. S svojo spoštljivostjo, inteligentnostjo, razgledanostjo ter predvsem s sproščenostjo in potrpežljivostjo je prava zvezda slovenske tvitosfere. Ob vsaki novi objavi sem bolj presenečen, ker se profesor v svojih objavah začuda praktično nikoli ne prenagli in ker piše neverjetno razgledano, notranje konsistentno ter artikulirano.

Piše tako inteligentno, da bi lahko razmislil, če si ne bi odprl kakega Patreon računa, na katerega bi mu lahko navdušeni sledilci, kakršen sem jaz, donirali kak evro, “da bo imel za sladoled.”

Zakaj se sploh lotevam tega “javnega poveličevanja” enega od javnih intelektualcev? Zato, ker menim, da je torkov poskus intelektualne diskreditacije tako artikuliranega in razgledanega človeka s strani levega dela slovenske tvitosfere izredno poveden ter vreden vsakršne pozornosti.

dr. Turk (vir: Domovina.je)

Turk kot idealen sogovornik

Moram priznati, da ne razumem, zakaj razni inteligentni (!) predstavniki leve provenience dajejo Turka v nič. Če bi bil sam levičar, bi si želel za sogovornika nekoga približno točno takšnega, kot je Žiga Turk. Ja, koga pa? No, koga?

Razumel bi, če bi kot razprave nevredne sogovornike označili nebroj vulgarnih, nesramnih, polpismenih in vsesplošno neartikuliranih vojščakov te ali one politične ideologije.

Razumel bi celo, če bi levica kot nesposobnega resne tviteraške razprave označila kakega politika, ki ga, inteligentnosti, razgledanosti in spoštovanja vredni politični karieri navkljub, ciničen ton mnogih tvitov, še posebej pa nespoštljivost raznih ritvitov, diskvalificira iz bazena racionalne razprave, za katero je potrebna vsaj minimalna naklonjenost do sogovornika.

Prav res, razumel bi skoraj vse, razen diskvalifikacije Turka.

Obnova drame

Za tiste, ki na Twitterju niste tako aktivni, sledi kratka obnova dogajanja. Turk je v torek objavil niz tvitov, v katerem je med drugim trdil sledeče:

“Uspešne migracije so tiste, kjer sposobnejša kultura izpodrine manj sposobno. Npr. evropska indijansko v Ameriki. // Neuspešne pa tiste, kjer se domačini ubranijo osvajalcev. Npr. Otomanov v avstrijske dežele. // “Uspešnost” seveda nima nobene moralne konotacije. Če je nekaj uspešno, ne pomeni, da je prav.”

Zaradi prve trditve v zvezi z evropskim osvajanjem Amerike je bil s strani gospe Jasmine Držanič obtožen rasizma, ena od profesoric z Univerze v Ljubljani pa je vodstvo univerze celo spraševala, če bodo proti njenemu očitno rasističnemu kolegu kaj ukrepali. Ne moremo zanikati, da je profesor Turk komentiral občutljive teme. Tudi sam sem sprva nekoliko debelo pogledal. A Turkova diagnoza ogorčenih odzivov ponudi precej jasno razlago:

“Resničen problem levičarjev je, da bi radi odmislili (odželeli) trg civilizacij in boj človeških skupnosti med seboj in seveda vse implikacije tega. // Sumim, da imate težavo sprejeti dejstvo, da skupine ljudi (rodovi, plemena, narodi, civilizacije) med seboj tekmujejo in da niso bili vsi zmagovalci.”

Na Turkovo diagnozo se je duhovito odzval še bistroumni Janč:
“Trga civilizacij ni. Vsi smo enaki. Ustvarjeni po Božji podobi in veselo skupaj žvrgolimo hozano na višavah. Kadar pa ne, je pa (ateistični ali teistični) Zlodej kriv. Pravzaprav niti civilizacij ni. Smo le posamezniki. Pravzaprav smo atomi. Pravzaprav nas ni. Smo pa škodljivci.”

Turku so očitali, da daje moralne sodbe glede evropskega iztrebljanja Indijancev, kar pa je sam vztrajno zanikal. Uspešnost da je pojem brez moralne konotacije, pač pa je razložljiv kot vprašanje doseganja (moralno neovrednotenega) cilja.

Vsebina gor ali dol, očitno je, da je šlo za intelektualno in lingvistično precej zanimivo razpravo. In na podlagi zastopanja nekega stališča znotraj tovrstne, precej sofisticirane razprave, bi nekoga kar označili za nevrednega naše politične pozornosti?? To je to, kar me moti! To je antidemokratičnost osebno.

Diagnoza incidenta

Poleg vprašanja vsebine pa je celoten incident zanimiv tudi na ravni vprašanja statusa javne razprave. V bistvu gre za boj med vero v razumnost ter dobronamernost državljanov, ki sodelujejo v javni razpravi na eni strani, ter vero v moralno in intelektualno šibkost državljanov, ki jih mora zaščititi tako imenovana “politična korektnost”, če naj preprečimo nekakšno družbeno nazadovanje, na drugi strani. Turk je v tej, slednji viziji, predstavljen kot nevaren, družbeno škodljiv imbecil.

Dr. Turk je s tem, ko javni forum dojema kot polje, znotraj katerega posamezniki prepoznavajo drug drugega kot razumne osebe, sposobne in željne kritične presoje izrečenih stališč sogovornikov, predstavnik demokratov. Zaupa sogovornikom, predpostavlja njihove plemenite namene (vsaj metodično, če že ne iskreno), predvsem pa verjame v moč razprave in v njen vzvišen moralni status. ∆ιάλογος!

Gospa Držanič pa je predstavnica strani, ki meni, da si javna razprava zasluži pokroviteljstvo cenzure, ki bo preprečila gospostvo močnejše večine nad nemočno manjšino. Da, progresivna in s spoznanji strukturalizma prežeta levica ne verjame v javno razpravo kot sredstvo za vedno globlje spoznavanje stanja stvari in posledično prepoznavanje moralnega dobrega.

V komuniciranju se namreč poleg očitnega pomena skriva še konotativni pomen, razberljiv iz konteksta in rabe specifičnih izrazov, celo barv, pisave, slikovnega gradiva, družbenega položaja avtorja itd. Ta, konotativni pomen zakriva (oziroma odkriva) resnična vprašanja moči. Zato naj bi bilo Turkovo sklicevanje na “očitno” smiselnost argumentacije jalovo početje. Besede namreč očitno ne pomenijo tega, kar se zdi, da pomenijo.

Besede naj bi pomenile to, kar izmojstreni sociolog kulture, razkrinkovalec diskurzov, pravi, da pomenijo. Zaupanje v javno razpravo je tako rekoč za reakcionarje.

Dobro, tudi prav. In kaj zdaj?