Marijino vnebovzetje kot prepotrebna nekoristnost

Praznik Marijinega vnebovzetja je totalno kulski. Samo pomislite, praznujemo vzpon neke hebrejske žene proti nebu! Meni se zdi to tako megastično, da ne morem verjeti. V našem birokratsko urejenem in racionalno popredalčkanem svetu se vsaj enkrat na leto srečujemo z nečim, s čimer res ne vemo, kaj naj. Res, kaj naj z Marijinim vnebovzetjem?

“Ta in ta teološka resnica nam hoče v bistvu povedati to in to,” je v eni od razgretih debat z ateističnim jezdecem Richardom Dawkinsom upravičeval iracionalnost in neverjetnost verskih resnic nek katoliški škof.  Dawkins mu je wannabe udarno odvrnil: Okej, če je pomen teh verskih resnic tak in tak, zakaj preprosto ne govorimo o tem pomenu, brez da bi razlagali še vso (izmišljeno) zgodbo zraven? Hjah, pač, zato. Zato, ker imamo radi zgodbe in ker nismo roboti, da bi nas lahko nagovorili čisti podatki, enice in ničle. Ker smo bitja zgodb. Oziroma z besedami patra in papeškega pridigarja Marka Ivana Rupnika, ker so dogme najvišja stopnja spoznanja.

Mojster Ugvej nekaj trenutkov pred svojim vnebovzetjem

Zavoljo besede!

Ampak dobro, pustimo zdaj vsebino in pojdimo na besede. Vnebovzetje. Kakšna beseda! Že zgolj zaradi te besede je prav, da ta praznik praznujemo. To ti je poetika. Recimo, da si v duhu racionalnosti in sekularne moralke izmislimo nek alternativni praznik, ki bi se imenoval “Praznik človekovih pravic”. Kako borno ime v primerjavi z “Vnebovzetje božje matere in device Marije”!

No, a ni zanimivo, da nam vnebovzetje v Kung fu pandi deluje totalno smiselno in pomenljivo, ob vnebovzetju iz naše lastne kulturne tradicije pa se počutimo prav butasto?

Zanimivo je tudi to, da si dejansko enkrat na leto praktično vsi državljani, kristjani ali nekristjani, vsaj za delček sekunde naslikamo to podobo v oblake vstopajoče ženske. Tako mi je všeč ta iracionalnost, ta odprtost za interpretacijo, ta poetičnost, ta nekoristnost vsega skupaj.
A ste gledali Kung fu pando? No, želvak, mojster Ugvej se na neki točki, objet z vetrom, polnim rožnatih listov s cvetoče breskve, vzpne v nebo in tako premine. Res lepo in ganljivo do konca! No, a ni zanimivo, da nam vnebovzetje v Kung fu pandi deluje totalno smiselno in pomenljivo, ob vnebovzetju iz naše lastne kulturne tradicije pa se počutimo prav butasto?

Geopolitika svetniških patronov

Aja, pa še to. Na ta praznik se tudi obnavlja posvetitev slovenskega naroda Mariji.  Bogve, kako se avtentičnim nekristjanom zdi ta posvetitev. Morda si mislijo: “Brez mojega dovoljenja so tudi mene – saj sem del slovenskega naroda – posvetili Mariji. Kako si drznejo!” Lahko jih neka etnološka občutljivost žene k sodbi, kako da je fajn, ker so del nekega zagovarjanja, zaklinjanja oziroma priklicevanja duhovnih sil. Levičarskim egalitarcem gre morda politično v nos monarhičnost Marije kot kraljice Slovencev. (Ja, Marija je, poleg Kristusa Kralja, od pretendentov za monarhično oblast v Sloveniji ena od kandidatk z največjo javno podporo). Morda pa se jim zdi zgolj totalno butasto. Najbrž večini.
Ampak mogoče velja bit pri vsem skupaj malo bolj pragmatičen. Recimo, da je zavetnica slovenskega naroda Marija. Wikipedija mi sicer kaže, da so naši avtentični patroni v bistvu Jožef, pa sveta brata Ciril in Metod, ampak recimo, da smo uspešno pridobili Marijo na našo stran. A ni to, da imaš božjo mater na svoji strani, v primerjavi z recimo Italijo, čigar patrona sta “zgolj” sveta Katarina Sienska in sveti Frančišek Asiški, ena velika prednost? Božja mati je le božja mati, občudovanja vrednim krepostim Katarine in Frančiška navkljub.
Mogoče gre pa za nekakšno geopolitiko zračnega oziroma nebesnega prostora nad državami. In morda politično šibkejše države dobijo močnejše svetniške patrone, da se malo izenači realna moč sicer po moči raznolikih držav.

Marija Pomagaj!

Marija ima toliko različnih obrazov in nazivov, da recimo rimskega boga dvoobraznega Janusa šišne na celi črti. Imaš recimo Žalostno mati božjo, Marijo, kraljico miru, Marijo sedem žalosti, Marijo morsko zvezdo, Marijo Pomagaj… Prav res, nihče, tudi tisti brez vsakršne naklonjenosti do krščanskega nauka, ob vseh teh slikovitih imenih ne more ostati povsem hladen.
Naj že imamo kaj vere v moč brbotajoče molitve ali čisto nič, kot državljani smo prav vsi lahko hvaležni Mariji, da je stotisoče slovenskih starih mam spremljala v preštevilnih žalostnih večerih njihovega ovdovelega življenja, preden niso tudi same dosegle, Marija-style, svojega vse prečloveškega vnebovzetja.