Soglasje kot poslednji vrag

Prišla mi je misel, rekoč: “Morda pa celo obstaja možnost, da bi se strinjali. Vsi. Glede vsega. Vsega pomembnega.” In bilo me je groza. Potreben bi bil zgolj zelo spreten retorik (priznam, pomislil sem tudi nase), ki bi “vso stvar” ubesedil zelo premišljeno, umerjeno in pretanjeno – in ni vrag, da strinjanje oziroma tisti soglasni “Da” ne bi bil nemogoč. In nato sem pomislil: Ne le to, da si je takšno soglasje moč zamisliti. Zdi se celo, da si ga nekateri, morda celo mi vsi, želimo!

Danes me je pot zanesla tudi v knjižnico Otona Župančiča, kjer sem zasledil razstavo o sicer že večkrat videnih “ciljih trajnostnega razvoja”, ki jih zasledujejo/mo Združeni narodi. Zgoraj opisano zamaknjenje me je sicer doletelo že prej, a tehle 16, 17 ciljev je delovalo kot nekakšna epifanija, razglašenje, kot “Res je!”

Išče se

Preozka človečnost

O čem govorim? Govorim o tem, da če pomislimo, kako pravzaprav razmišljamo o svetu, človeku in sploh vsem, uvidimo, da z našo racionalistično metodo pravzaprav močno ožimo nabor življenjskih stilov, ki jim odmerjamo spoštovanje in dovoljujemo oznako človečnosti. Ker pa je biti obtožen “nečlovečnosti” nekaj, čemur se vsak človek instinktivno izogiba, grožnja poslednjega soglasja ni tako nemočna.

Govorim o univerzalizirajočem momentu zahodne sekularne etike. Govorim o tem, da z metodo razuma, kot jo “razumemo” na Zahodu, pridemo do točno določenih zaključkov o nekih etičnih in političnih idealih. Denimo do ideala enakopravnosti, spolne enakosti, ekonomske neodvisnosti posameznika, vrednotenja znanja in izobraženosti nasploh in tako dalje.

Bistveno je, da se znamo ustaviti in reči: Ne! Te vrednote niso od boga dane, ali, bolje rečeno: ne zapovedujejo vsi bogovi točno teh vrednot. In če jih ne, potem nimajo univerzalne veljave. – Huh! Zdi se mi, kot da sem pravkar preprečil uničenje kulturne raznolikosti sveta. Dober občutek, vam povem.

Ni težko!

Ha, ni težko biti liberalec in sprejemati različnost, drugačnost in kar je še takega, če že vnaprej diskvalificiraš kot nečloveško vsako drugačnost, ki je resnično drugačna od liberalne, individualistično-racionalno-egalitarne vizije človeka in družbe!

Ni težko sprejemati različnosti, če je vsako zavračanje spolne enakosti dojeto kot hudičevo delo (da, v sili še hudič muhe žre, beri: v sili se celo ateist sklicuje na hudiča). Ni težko biti toleranten, če je zavračanje izobrazbe dojeto kot barbarsko. Ni se težko boriti proti ograjam, če je neenakost dojeta kot največje zlo.

Zahrbten bogomor z metodo utopitve

Kaj pa kulture, kjer je asimetrija v vlogi moških in žensk ključnega pomena za to, da njihov bog (ki, btw, ne zna plavat!) ne pade v vodo – dobesedno? (Recimo, da v njihovi kozmogoniji bog že od začetka časov išče ravnovesje med ženskimi in moškimi principi, pod njim pa brezdanji ocean) Če sem prav razumel, se nekateri izmed vas zavzemate za zahrbten bogomor z metodo utopitve?

Kaj pa družbe, kjer ekonomska neenakost predstavlja pomemben del simbolnega sveta in kjer bi posamezniki, ki bi zadobili ekonomsko neodvisnost, izgubili tisto realno odvisnost, v kateri so sami vzvišeno motrili lastno odvisnost od Boga? Če sem prav razumel, nekaterim za posameznikov občutek varnosti pod obnebjem medvedastega boga (recimo da tam bog pogosto privzema podobo medveda) ni prav nič mar – da bo človek le samostojen, četudi tesnoben do smrti?

Prepričevati nekega človeka, ki sebe dojema kot neločljiv del organske celote lastnega plemena, da ima “človekove pravice”, pomeni odvzemati mu lastno človečnost, pomeni odrekati mu njegovo lastno idejo o njegovi bogopodobnosti.

Kaj pa tisti svetovi, v katerih vedeti preveč pomeni pasti v pragloboko brezno? Če sem prav razumel, nekaterim ni mar za zakone gravitacije, tretji Newtonov zakon (akcija – reakcija), in za posledice takšnega padca?

Strpnost nestrpnih

Naj vsak moli svojega Boga. Eni molijo boga človekovih pravic, drugi bibličnega, tretji spet kakega tretjega. Ne pravim, da lahko vsi skupaj živimo. Zato ker razlike so. Kdor pa pravi, da sicer so, da pa so dovolj majhne, da lahko kljub vsemu skupaj živimo, pravzaprav pravi, da pomembnih razlik ni.

Dokler bo obstajalo prepričanje, da vsem ljudem na svetu pripadajo človekove pravice, bodo te pravice mnogim surovo kršene. Temeljna človekova pravica je namreč pravica do duhovnega napredovanja, da ne rečem do slutnje Boga. To pa je mogoče dosegati zgolj znotraj simbolnih koordinat, ki so specifične od kulture do kulture. Prepričevati nekega človeka, ki sebe dojema kot neločljiv del organske celote lastnega plemena, da ima “človekove pravice”, pomeni odvzemati mu lastno človečnost, pomeni odrekati mu njegovo lastno idejo o njegovi bogopodobnosti.

Vedno bolj opažam, da so resničnega spoštovanja pomembnih razlik sposobni le tisti, ki na površju delujejo oziroma delujemo netolerantni.

Simbolni svet smo itak že zdavnaj vrgli v koš. Važno, da smo siti, telesno varni, zdravi in ekonomsko neodvisni. Komu mar, v kakšno voljo spravljamo lokalnega boga z našimi eksperimenti! Komu mar, če lokalni bog zaradi naših eksperimentov izreče kak za nas sila neprijeten ukaz ali pa nam zgolj odreče svoj naklonjeni pogled!

No, pomislil sem na pretečo bližino tistega soglasja in me je prav stisnilo pri srcu. Vedno bolj opažam, da so resničnega spoštovanja pomembnih razlik sposobni le tisti, ki na površju delujejo oziroma delujemo netolerantni.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *