Namesto daril si letos želim še več daril

Prišel je Miklavž in z njim darila. Moji bratje in sestre in starši in prijatelji so jih prav prefrigano, kakor tat sredi noči, podtaknili na peč – in se potem zjutraj pretvarjali, da so dobro spali in da ne vedo nič o ničemer. Dajte no! Saj menda ne mislite, da sem – neumen!? To ste bili vi, sem jih obtoževal in zahteval, da razkrijejo svojo dobrotniško identiteto. In ko sem bil že na tem, da s silo izsilim priznanje in že iztegnil roke proti njim, so bile to roke, ki se stegujejo v objem. Objem, ki je rekel: Hvala, da si mi kupil to kulsko darilo, natančneje: hlače trenirke (recimo za doma). (Sploh je pri nas vedno kar veliko daril, ker je velika družina in vsak nekaj podtakne in ker 8×7=56.)

Primer zahvale za darilo

Darila so mi kul. Ponavadi se čisto skeširam zanje. Denar imam za najemnino, za hrano in za darila. In ko je konec Miklavža, počasi služim, da lahko vračam denar tistim, od katerih sem si ga sposodil s skrivnim namenom, da jim kupim darila. Darila so perverzija tiste logike, ki pravi: Hočem več. Ne, hočem ti dati darilo. Hočem več zate. Potem boš moj prijatelj, ker prijatelji si dajejo darila. Prav res: S tistim, ki mu daš darilo, si v principu bolj prijatelj, kot s tistim, ki mu ga ne daš. In če daš nekomu darilo za 39 evrov (primer: zbirka Pavčkovi pesmi), s tem izražaš tudi to, koliko ti pomeni. Recimo, če nekomu drugemu daš neko čist bejsik čokoladico (recimo Snickers), je verjetnost, da ti ta oseba pomeni več kot tista, ki si ji naklonil Pavčka, manjša od verjetnosti, da ti pomeni manj.

Recimo, Jakobu Čuku nisem nič kupil za Miklavža. Pa mi je totalno fajn človek, skoraj bi lahko rekel prijatelj, pač. Sem pa recimo nekaj kupil svojemu bratu Nejcu. In če se sedaj onadva srečata in se vprašata: “Ojoj, res ne veva, kdo od naju Blažu pomeni več,” imata preprost način, da to ugotovita. Pogledata, če obstaja med njima razlika glede tega, ali je dobil od mene darilo za Miklavža, če pa sem ga dal slučajno obema, pogledata (magari poskusita izbrskat na internetu), kdo je dobil dražje darilo. No, Nejc.

Enkrat sem sestrici kupil eno poslikano pručko za rojstni dan. Draga je bila kot le kaj! Ampak povejte mi, kam bi lahko bolj plemenito namenil ta denar? Občutek imam, da je Bog, ko so mu predenj prinesli koncept denarja, da ga požegna, razmišljal: “Hmm, z denarjem se lahko kupi darila. Pa naj bo. Požegnano!”

Za ekonomijo daril! Naj bodo darilo mleko, ploščice, ajvar, kolodont, čevlji, potrdilo o plačani položnici, vse naj bo darilo! Tako, da sploh ne bo več denarja, ampak samo še darila.

Če ti nekdo da darilo, sporoča: Smatram, da sva v odnosu, in te v nekem smislu zavezujem, ne povsem in v nekem smislu sploh ne, da mi enkrat, če boš le mogel, tudi ti daš kakšno darilo. Prav res: Logika darila se zelo približa logiki tržnih odnosov, le da to ni. V bistvu gre za menjavo, ki je zavezujoča, ampak ne čisto. Pušča en moment zaupanja. Dam ti darilo. Tudi če mi ga ne moreš vrniti, ti ga dam. Če mi ga pa lahko in hočeš vrniti, pa mi ga vrni.

Darila so kot denar, ki bi deloval na princip prijaznosti in resnične naklonjenosti. Darila so kot denar, ki deluje samo, če sta darovalec in obdarovanec v dobrem odnosu. Ekonomije mnogih prvinskih kultur bazirajo na izmenjavi darov. Ko nekdo nekaj “kupi”, pravzaprav nekaj dobi “v dar” skupaj z doto pričakovanja, da bo ta dar vrnjen. Kako slaba matematika! Kako lepa matematika!

Zato, ja: Ne manj, ampak še več daril. Za ekonomijo daril! Naj bodo darilo mleko, ploščice, ajvar, kolodont, čevlji, potrdilo o plačani položnici, vse naj bo darilo! Tako, da sploh ne bo več denarja, ampak samo še darila. In potem se bo ekonomistom zmešalo in bodo vsi začeli kupovati darila in vsi bomo povezani in potem bomo objeti in bo božič in na koncu, ko si bomo že vsi kupili in podarili vse, ko bomo vsi govorili “izvoli” in “hvala” in ko bomo vsi na sebi, ob sebi ali v sebi imeli nekaj, kar smo dobili kot nepričakovano presenečenje, bo čas za varnost, domačnost in počitek. In približno takrat, najbrž bo to okrog božiča (ali pa čisto neodvisno od njega, povsem mogoče, recimo avgusta, no, saj to sploh ni važno), se bo zaslišala tista lepa, čudovita Gruberjeva melodija in vsi, vsak zase, si bo čisto potiho, skoraj na skrivaj, mislil:

Hvala.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja