Čas je meso

Čas se nam daje v použitje. Kot milost. Bog nas odrešuje v času. V času smo deležni večnosti. Čas se daje, da ga použijemo – kot meso. Da trgamo njegova vlakna, paramo tkivo in okušamo polnost njegove sladkosti. Takšna je polnost milosti. Prepletamo se z njo, kakor zobje prebadajo vlakna, da šprica od preobilja vsebine. Čas je tak, da ga užijemo z usti, da ga, ki prihaja od zunaj, spojimo z lastnim telesom, z lastno sluzjo; da ga – jemo. Zdi se mi, da minevanje časa skoraj spontatno asociiramo s praznostjo, z zrakom. Najbrž njegov vselej neizkoriščen potencial intuitivno povezujemo s preobiljem prostora, z zrakom, nebom. Čas-prostor kot praznina, ki nam prihaja naproti in skozi nas skoraj kot nekakšen nič. Ampak – kaj pa, če je čas bolj meso, če je polnost, ne pa praznost? Meso, da ga použijemo, kakor božji dar odrešenja. Meso, v katerega moraš zabosti svoje zobe. Meso, ki ti nič ne pomaga, če vanj ne zagrizeš in če ga ne paraš kakor divja žival, ki se preda gonu življenja. Naj šprica. In če je čas meso, potem ni potrebno, da si ves čas na preži. Čas je meso, ki ga je nekdo že uplenil zate. Bog. Važno je le, da naposled zagrizeš – in drhtiš od približanja božjega kraljestva.