Tole debato med Zahodom in Rusijo sem si privoščil. Bernard-Henry Levy na levi in Alexander Dugin na desni strani svetovnega odra, vsak s svojo prezenco, vsak s svojim noborom vrednot. Upam, da me ne bodo obtožili zločinov zoper človeštvo, če priznam, da me je plitkost Francoza skoraj dolgočasila, aroganca (“my dear”) mestoma jezila, ideološka zaslepljenost pa po svoje zabavala.
– In da me je pač Dugin mnogo bolj prepričal. Predvsem njegov pesimizem glede univerzalnih vrednot in jasna umeščenost v vsakokratno identiteto, v njegovem primeru rusko (glej nj. brado), njegov koncept multipolarnosti, nenazadnje tudi njegova umirjenost in odnos do sogovornika.
Neznosna lahkotnost in občutek samoumevne pravilnosti “Zahodne”, liberalne, svobodne, demokratične pozicije, ki jo je izražal Levy, sta me silila k vpraševanju, če ni morda “pravoverni zahodnjak” skoraj edini tip človeka, ki se preprosto – ne zna pogovarjati oziroma misliti onkraj lastne vizije sveta.
Zgovorna je tudi obleka obeh sogovornikov. Počitniško, postzgodovinsko, fukuyamovsko sproščeno odpeta srajca Francoza in nekoliko bolj uglajena obleka Rusa, ki se zaveda, da se je prišel pogovarjat z Drugim, ki mu je pač potrebno izkazati dolžno spoštovanje.
No, nekako takole pa je izgledal Levyjev odgovor na Duginove obtožbe, da Zahod vrši kulturni imperializem : “Ne, ne gre za boj med Severom, Zahodom, Vzhodom, … Gre preprosto za boj med temi, ki priznavamo liberalne vrednote [gud gajsi], in temi, ki teh vrednot ne priznavajo [bed gajsi].” – Ajaa!!
Skratka, vesel bom, če mi bo po ogledu pogovora kdo od teh, ki se v tej debati bolj najde na strani liberalnega Zahoda, predlagal alternativnega apologeta – sogovornika, ki to pozicijo zagovarja bolj prepričljivo. Dotlej ostajam ujet na strani ruskega hajdegerjanca. (Klik na sliko za povezavo do posnetka)
