Za rojstni dan so mi prijatelji kupili pipo. Zdaj je zadoščeno vsem pogojem, da se v intimi lastne nečimrnosti počutim intelektualec. Prvovrstna naslada! No, glavni sponzor in organizator tega obdarovanja je bil cimer Danijel, s katerim sva poleti odvandrala eno turo od Ljubljane do Ankarana. In ko sva tako pohajkovala vzdolž Nanosa, sva rekla eno še o t.i. First World problems.
Vprašala sva se, kaj se nama zdi v tem trenutku največji problem na svetu. Kaj bi, če bi lahko, spremenila. – Jaz sem se v tako širokem vprašanju preprosto izgubil – večjih, vsesvetovnih problemov niti nisem zaznal, Danijelu pa je le uspelo najti en ubesedljiv problem, ki nam vendarle še ostaja: “Naš odnos do predmetov.” Ha! Staroverska duša Cerkljana!
Evolucija izpraznjenja materije
Se še spomnite, kako je Enej bežal iz goreče Troje, z ostarelim očetom Anhizom na hrbtu, in kako je ta oče s seboj vzel še hišne bogove? Kakšna drama! Ta nabirka dragocenosti nam govori tudi o staro-antičnem odnosu do (svetih) predmetov. Nisem zgodovinar, a postavil bi stavo, da lahko v odnosu do fizične stvarnosti skozi zgodovino opažamo vedno večjo nezaupljivost. Vrednotenje gnoze, spoznanja, zavesti napravljajo otipljivo stvarnost za vse bolj nepomemben del – stvarnosti.
Staroveški “YOLO”
K takšni stavi me napeljujejo tudi fotografije in ilustracije predzgodovinskih, antičnih in srednjeveških predmetov – čevljev, vojaških oprav, ogrlic, ki se mi prikazujejo na mojih spletnih časovnicah. Kakšna dovršenost, barvitost, kakšno mojstrstvo! Kakor da so ljudje v času, ko je bilo življenje vselej le vrh ledene gore duhovnega, večnega življenja, tudi to življenje z vsemi njegovimi atributi jemali skrajno resno.
Kakor da so mnogo bolj kot mi, otroci brezbrižnosti imanence, razumeli modrost: “You only live once!” Tvoje življenje je v nekem smislu večnostno. Ko je Nietzsche skušal emancipirati stvarnost, ga osvoboditi bednega “upanja na onkrajnost”, je pravzaprav razbil ogledalo, ki stvarnosti šele daje pečat resn(ičn)osti. Alternativa življenju brez presežnega ni bila svobodna prisotnost, kakor si je Nemec predstavljal, pač pa brezbrižna prisotnost.
Ko so ljudje v stvarnosti živeli relativno varno (v duhovnem smislu), so imeli dovolj časa in duhovne sproščenosti, da so si jo – stvarnost – okrasili. Danes se v stvarnosti odvija boj za rešitev sveta (za pravičnost ipd.) – vi pa bi zapravljali dragocen čas za okraševanje podstavka za pire krompir?!
Ogledalnost vsega
Danes si predmetom kot da ne upamo pripisovati prevelikega pomena, saj je to na eni strani iracionalno (“itak, da predmeti nimajo duše!”), na drugi, za simbolne pomene bolj dojemljivi strani pa je to krivoversko. In vendar nas ne obdaja nič drugega kot materialna in predmetna stvarnost in nam povratno govori o nas samih.
Razumljivo je tudi, da v času, ko nas obdaja toliko predmetov – in ko jih je moč dojemati kot skoraj eterično nestalne, saj jih dejansko tiskamo oz. izvabljamo v bivanje kakor neposredno iz duha in ideje – da torej v takšnem času porabljivost in zamenljivost vse predmetnosti izstavi svoj račun.
Ko je artizan postal artist
Svoj del zgodbe predstavlja najbrž tudi izum umetnosti par sto let nazaj. Razsvetljenstvo in vzhajajoči romanticizem so v 18. stoletju začeli proces legitimiranja nove sfere zanimanja – posameznikove subjektivne izraznosti, znotraj katerega je obrtnik postal umetnik – art-izan je postal art-ist. Morda je tudi zato danes umetnost skoraj edino posvečeno mesto skrbno oblikovane materije. In ko je obrtnik postal umetnik, je najbrž vse, kar ni bilo scela umetniško, na nek način izgubilo del smisla.
No, če se vrnem k tistemu potepu pod Nanosom. Tudi k raznim vratom nama je uhajal pogled, vratom starih hiš. Vrata so že sama na sebi nekaj mističnega – kaj šele vrata, ki vodijo domov. Pri starejših hišah sva na vratih še našla kakšne okraske, vreznine, preproste mandale. Pri novejših pa tako rekoč nič. Samo debel bel kos lesa, ki dobro tesni. Nobene ornamentike! Nobene potratnosti! Gola funkcionalnost. Še na skavtskem taboru imajo vrata, čeprav jih ni, več duše!
Vračanje predmetnosti
Kako ponovno doseči potratnost? Potratnost časa in prostora, in truda – za golo okraševanje življenja. Za igro spreminjanja stvari v dragocene stvari. Občutek imam, da se vendar premikamo v pravo smer. Vedno večji del ekonomije predstavlja storitveni sektor – sektor malih, celo mikro obrtnikov. Sodeč po vabilih, naj lajkam to ali ono FB stran tega ali onega prijatelja, ki se ukvarja z ustvarjanjem ogrlic, ročno izdelanih zvezkov, podstavkov za čaj ali unikatnih stolov, se obrtništvu piše dobro.
In to je dobro. Občutljivost za lepo opremljeno vsakdanjost, za vrednotenje običajnega, celo banalnega – kakor je denimo žlica, torba, zvezek, svinčnik – še zdaleč ni stvar ekonomske blaginje. To, kako resno jemljemo tudi predmetno stvarnost, je predvsem stvar duhovnega in idejnega razpoloženja. Sproščenosti, to bo!
Epilog
No, pa še glede moje pipe. Zaenkrat še ne kadim najbolje. Se mi še kar rada ugaša. Ampak se bom navadil. Da si bom lahko upočasnjeval čas. Da bodo lahko otroci, s katerimi se bom srečeval kot učitelj, pa tudi sinovi in vnuki, če Bog da, čez 60 let rekli: “Tamle je sedel in kadil svojo pipo.” Ha, tudi zato!