Najbrž nisem edini, ki ob branju knjig, ki se po notranji nujnosti dogajajo v nekem ne-prostoru, celo v nekem zunajčasju, sadi duhovne portale v konkretnost prostora. Skoraj vsaka knjiga, ki jo berem – še posebej, če je ne berem v svoji sobi -, se nekam usidra. V konkreten prostor, kjer sem jo bral. Tisti prostor je potem vedno nekakšna vstopna točka, portal v duhovni svet izbrane knjige.
Moj duhovni zemljevid Ljubljane
Kraji so od tedaj naprej zaznamovani. Živo se spominjam. V bratovi sobi sem zaprl zadnjo stran Gandhijeve Avtobiografije, na klopcah na betonskih nasipih pred NUK-om sem končal s Hessejevim Narcisom in Zlatoustom, v Tivoliju pri Čolnarni sem požiral Ihanovih Deset božjih zapovedi, na eni od Pahorjevih klopc miru v Tivoliju Kocbekovo zbirko Zemlja, na Plečnikovi Trnovski plaži Kocijančičevo zbirko Certamen spirituale, nekaj klopc naprej zgodovinopisno Slovensko glasbo dr. Darje Kotar, v Botaničnem vrtu pri črnem orehu Duhovne osnove življenja Vladimirja Solovjova, na Cankarjevem nabrežju Kocbekove dnevniške zapise, v zdaj že zaprti menzi v podhodu pod Maxijem Rupnikovo, pod stebriščem nasproti parka Navje pa Frommovo Umetnost življenja.
V bližnjih Želimljah na eni od miz Majcnovega doma Jaspersovo Filozofsko vero, v Slovanski knjižnici Žižkovo Življenje v času konca, prav tam, le da s pogledom skozi severno stekleno steno Kazantzakisov roman Zadnja skušnjava, na troli “sedemindvajsetki” Derridajev Dar smrti, v Rožni v enki v 107-ki Upor telesa Allice Miller, na klopcah pred Žalami Zločin in kazen Dostojevskega, v štiristošestinštiridesetki v Akademcu Kosove Poskuse z Nietzschejem in v parku na Hrvatskem trgu Nietzschejevo berilo. V parku zvezda na klopci pri paviljonu Hribarjev Evangelij po Nietzhscheju, na drugem koncu parka Idiota Dostojevskega, v računalniški čitalnici v NUK-u pa Marionov esej Malik in razdalja.
Na stopnicah na Akademiji za glasbo na Vegovi Sartrov Gnus, na istih stopnicah, le nadstropje nižje, Hessejevega Stepnega volka, na klopci med jezikoslovjem in družbenimi romani v KOŽ-u zbirko Z vsako pesmijo me je manj Marka Pavčka, le nekaj metrov vstran Bartolovo zbirko novel Demon in Eros s fantastično spremno besedo Tarasa Kermaunerja. V parku slovenske reformacije Mistično teologijo Vzhodne cerkve Loskega, na najvišjem balkonu Akademskega kolegija Galimbertijev Nihilizem in mladi, na klopci pod kolesarsko stezo v Tivoliju Murakamijevega Slon izginja …
In potem so tam.
In potem so ti portali tam. Ko greš mimo, se svetijo z neko nevidno avro. Imajo obliko točke. Morda so se mi te lokacije tako močno vtisnile v spomin tudi zato, ker ne berem spet tako veliko, pa me potem vsaka zadnja stran toliko bolj zadane. Pa tudi zato, ker sem – kakor vagabund Andrej Žigon, čigar pesmi iz Regratovega venca sem pil pod senco spomenika francoskim okupatorjem – knjige pogosto bral prav cigansko brezbrižno do okolice, “po rusko” – kjer se je le ponudila priložnost za nekaj minut branja.
Usodnost zaporedja
Ko pogledam na zgornji knjižni zemljevid, se vprašam, kako neki bi se odvila moja nazorska in osebna formacija, če bi iste knjige v času mladosti in zgodnje odraslosti prebral v drugačnem zaporedju. Če bi jo denimo iz Vegove mahnil čez Prešerca do Zmajca, ne pa denimo po Slovenski do Vilharjeve.
Prav pretresljivo je, kako krhke se skozi to prizmo izkažejo naše identitete – kako drugačni bi bili, če bi nekaj prebrali na drugačno miselno podlago; če bi isti argument ali zgodbo slišali v drugačnem duhovnem okolju. In vendar smo, kar smo: Zaznamuje nas tudi to usodno zaporedje. Droben prispevek ananke k naši unikatnosti.