V dobi, ko oder moralne vzvišenosti napolnjujejo predvsem napredni, družboslovno opremljeni aktivisti, me v političnem in moralnem smislu mnogo bolj od vseh teh glasnih izboljševalcev sveta gane strojnik – inženir. Kakšni časi!
Elon Musk me navdihuje. Dejstvo, da se eden najbogatejših Zemljanov tako sproščeno šali na Twitterju, me na svoj način pomirja, “neprebujenost” tako vplivnega oligarha pa navdaja z upanjem. Ugotovitev, da nekdo še gleda v nebo, da kdo še sanja, ne pa zgolj budno in nejevoljno prepoznava vse mogoče nepravičnosti v na novo odkriti radikalni tuzemskosti, pa je blagodejna.
Sanjač z vizijo
Elona Muska od zgoraj omenjenih farizejev, ki jim je odsotnost pozitivne vizije zapisana v kritično-teoretsko kri, loči predvsem dejstvo, da ima vizijo – pozitivno vizijo. V imenu vseh ostalih Zemljanov uživa v lastnih sanjah, kakor otrok, ki se igra z legokockami. “Postali bomo večplanetarna civilizacija – in nemogoče je, da pot do tja ne bi bila zabavna ali vsaj razburljiva!”
Skoraj z nekakšno brezbrižnostjo do materialnega bogastva si zadaja plemenite cilje – denimo upočasnitev okoljskih sprememb ter dolgoročno preživetje človeštva. Ima pač talent in moč, da ne pristaja na ideologijo jamranja. Ima pa tudi inženirskega duha, ki ga prazno besedičenje ne gane. Nenazadnje se to kaže v enem najbolj genialnih oglasov za štipendijo, kar jih je svet videl: “Podarim 100 milijonov za najboljšo tehnologijo za vsrkavanje ogljika.” Ha! En kratek tvit, 68 znakov v angleščini, pa je nagrada razpisana. Tako se to dela. S slogom.
In wannabe izvirni odzivi, v smislu “Rešitev je gozd. Kam pošljem podatke za nakazilo?” kažejo zgolj to, da nekateri pač ne razumejo moči tehnologije. Da finančne, tj. motivacijske moči gigantov, kot je Musk, pa tudi potencialov tehnologij prihodnosti preprosto ne morejo sprejeti. Kdor v brk melodrami ekosocialističnih sentimentalistov pri reševanju sveta računa na (po)moč tehnologije, ne pa na zaostrovanje nekakšnega razrednega boja, kdor ne sprejme vnetljive anti-elitistične retorike, ta od osrednjih kulturnih vplivnežev ni deležen žegna. A Musk se s skoraj avtistično neobčutljivostjo za čustvene sodbe mainstreama z vsem tem sploh ne daje.
Biti na misiji
Musk ne pristaja niti na skrajni materialistični utilitarizem, ki si bo uživanje v trenutku – sanjarjenje torej – dovolil šele, ko bomo odpravili vse krivice in vso tuzemsko bedo. Ta imanentizem ubija duha. Še dobro, da po skorajšnjem zradiranju bogov še kdo gleda v nebo, da se ne zadušimo v tuzemskosti.
Kar pa se tiče očitkov glede (pre)napornega dela njegovih zaposlenih – One does not save the world in a 40 hour workweek. Če hočeš biti del velike, svetovne zgodbe, se ti marksistično-buržujsko ločevanje na delo in prosti čas ne zdi prva svetinja. Si le vpet v nek večji projekt. Kako je že rekel oni inženir: “Ni ga bolj srečnega človeka, kot je ta, ki se odpravi spat z mislijo, da bo naslednji dan lahko nadaljeval s svojim delom.” Ali pa kot pravi neka muslimanska modrost: “Bog od tebe ne pričakuje, da dokončaš svojo nalogo. Pričakuje le, da na poti umreš.” Ha! Kako navdihujoče in hkrati pomirjujoče.
Triptih veličastnih fejlov
Zgodba Elona Muska je nenazadnje pedagoško uporabna. S kakšno lahkoto, celo igrivostjo, sprejema neuspehe! Najsibo številčne eksplozije svojih raket, ali pa neuspešnega dokazovanja neprebojnosti okenskih šip na predstavitvi novega terenca.
Teh “neuspehov” je toliko, da se človek vpraša, če ni Musk morda skrivni pedagoški guru, ki namenoma uprizarja spektakularne neuspehe, zgolj zato, da bi vsej učeči se mladini in otročadi pokazal, da so neuspehi del poti. Da tudi najboljšim spodleti. In nespameten tisti učitelj, ki slikovitosti teh propadlih poskusov ne bi vključil v svoje dolgočasne moralke o tem, da vsi padamo – da pa je važno, da se pobereš in greš naprej.
Prav res – če bi bil minister za šolstvo, bi vsem slovenskim osnovnim šolam poslal fotografske uprizoritve teh eksplozij – kot triptih. Pa naj ga obesijo nekam na vidno mesto, s pripisom: Brezsramnost neuspeha. In naj se ta neuspeh sveti na stenah slovenskih šol – v brk vsej nepodučeni mladini, ki se sramuje svojih neuspehov. In v brk vsem tistim, ki v svojih neuspehih vidijo izgovor za osebno lenobo, bognedaj celo jamranje.