Odkar sem postal pravi prebivalec tradicionalne vrste kapitalizma, z redno službo in avtom, s katerim se vozim na delo, imam priložnost gledati na svet iz povsem novih perspektiv. Čeprav je šele dober mesec dni, kar nisem več nekaj med free-lancerjem, študentom in podpredsednikom društva, pač pa pravi pravcati “delavec”, sem se že prepričal v avtorstvo cele kopice modrosti o delavskem življenju.
Eden od najbolj zanimivih novih zorov je ta iz parkiranega avta. In na parkiriščih opažam, da nisem edini, ki čas motri v tem privilegiranem kraju samote in nepremotenosti. Posedeti v avtu, z mobilcem v roki, je obred našega časa. Marker dobe. Najbolj značilen primer tega obreda pa je posedanje ob koncu delovnika.
Pridem na domače parkirišče, parkiram, ugasnem motor in potem – sedim. Samo sedim. Včasih poslušam radio, včasih kak podkast, včasih muziko, včasih sem preprosto tiho. Pogosto skrolam, včasih pa tudi ne. Celostno udobje tega sedenja je lahko dober vir za mini analizo naše družbe.
Zunaj časa in prostora
Samota – Ko sediš v avtu, si sam. Če nisi sam, ne šteje. Lahko si tudi v družbi kakšnega špikerja na nacionalnem radiu. In preprosto si. Zunaj časa in prostora. Oklep avta je oklep, kjer si “varen” pred lastno družino, pred cimri, pred službo. Si v medprostorju med službo in zasebnim, družinskim. Vrhunsko izhodišče za kontemplacijo. Ker nisi niti delavec, niti “oče” denimo; ker si zunaj vseh družbenih vlog, si preprosto človek v svoji abstraktni, a hkrati konkretni resničnosti zavesti in telesa.
Počitek – Ko sediš v avtu, počivaš. Vse kaže na to, da si bil zmatran (pa če si to vedel ali ne). Niti povsem ne ležiš, niti povsem ne sediš. Tako je pač narejen avtomobilski sedež. Pravzaprav lebdiš v udobju lastne težnosti. Uživaš v nežnem pritisku gravitacije. Ne dogaja se prav dosti, zato tudi oči počivajo. Vse počiva. Tudi motor avtomobila je ugasnjen, zato počivajo ušesa, tresljajev vožnje vajeno telo pa tudi.
Svoboda – Lahko si čisto sam, lahko pa se priklopiš na katero od priljubljenih dopaminskih infuzij, naj bo to Twitter, Instagram ali kaj drugega. Družbenost si odmerjaš s skoraj božansko svobodo: “Toliko bom sam in anonimen, toliko bom vpet in z identiteto.” Nič ti ni treba. Lahko denimo gledaš skozi okno levih vrat, lahko odpreš okno, lahko gledaš naprej, lahko šteješ, koliko avtov gre mimo – v glavnem, ogromno zelo nepomembnih, a ne brezveznih izbir. Vse so približno enako dobre. Lahko denimo poslušaš tišino, lahko pa poslušaš izbran podkast. Vse lahko!
“Špricat lajf”
V čem se ta mini obred razlikuje od običajnega lenarjenja? V tem, da gre prej za počitek pravičnega kot za razsipnost lenuha. Ravnokar si namreč nekaj opravil. Zadovoljen si in opravičen, čist in brez krivde. Zato si lahko privoščiš, da za en čas pač špricaš lajf. Ker nihče ne ve, da si že doma oz. da si že iz službe. Najdeš luknjo v prostor-času in – eksistiraš. Časnost okušaš z druge strani. S strani preobilja časa. Na način starca. A enkrat vendarle moraš vstati in iti gor, domov. Dokončat dan. Zaključit z delirijem, ki ti, če ga podaljšuješ preko mere, upravičeno začne moriti: “Menda nimaš tako bornega življenja, da bi ga sicer vrhunsko posedanje v avtu v vsem prekašalo?” – “Nimam,” si rečeš in greš.