“To bi bil dober začetek filma!” sem si rekel, ko sem se enkrat na avtobusu ozrl okrog sebe in opazil neverjetno razdaljo med obrazi potnikov in evforijo oglasnega sporočila, ki se je slišalo iz radia. Utrujeno zdolgočaseni obrazi so na zvočnem ozadju bombastičnih reklam za to ali ono življenjsko rešitev delovali kot resignirani vojaki, ki jih, zdaj že mrtvih src, peljejo na drugo bojišče. – “In nikomur se ne zgane srce!” bi zavpil Izaija.
Kakor da smo že zdavnaj izpili strup cinizma. Kakor da nihče niti upati ne upa več na koherenten in smiseln svet okrog sebe. Kakor da smo že zdavnaj doživeli šestega od Prešernovih sonetov nesreče. Tistega o resignaciji.
Premiki
V preteklih tednih so na nekaj odziva “z vrha” naletele iniciative, ki si prizadevajo za omejitev obcestnega oglaševanja, saj da kali podobo javne krajine. Končno. Mar niso plakati ob cesti nekaj, česar nihče noče, in so vendar še vedno tam? Morda zato, ker – življenje ni praznik? Ker je trpljenje pač del življenja? Res ne razumem.
“Problem je le v tem, da neprestana izpostavljenost tej hipokriziji oglasnih sporočil poglablja nezaupanje do našega okolja. Gre za normalizacijo ciničnosti v družbi.”
Zdi se, kakor da se v raztreseni postmodernosti v boju zoper vizualno onesnaževanje okolice snuje neka mala revolucija, nekakšna bitka za dostojanstvo človeka kot estetsko in poetično občutljivega bitja. Bitja, ki ne pristaja na popolno odtujenost od sporočil, s katerimi je obkrožen. Bitja, ki želi vsaj še malo verjeti v iskrenost.
Problem injekcij cinizma
Vsi vemo, da oglasi v nekem smislu niso iskreni. Čeprav nas morda vabijo k nečemu dobremu (denimo v Dolenjske toplice!), vsi vemo, da nas tja ne vabijo zato, ker nam želijo dobro, pač pa zaradi denarja. Povsem razumljivo. Vse OK. Problem je le v tem, da neprestana izpostavljenost tej hipokriziji oglasnih sporočil poglablja nezaupanje do našega okolja. Gre za normalizacijo ciničnosti v družbi.
Razlika v komunikacijski energiji
Problem pri obcestnem oz. uličnem oglaševanju je tudi v tem, da v javni prostor pošilja presežno čustveno energijo – energijo, ki jo nihče ne absorbira. Ne gre pa v nič. Javni prostor zasičuje z odvečno in prozorno-umetno čustvenostjo.
Drevo denimo oddaja natanko toliko “energije”, kot jo mimoidoči od njega dobi. Nekaj pač. Drevo kot drevo, pač. Oglasni pano pa mora dobesedno kričati (bodisi barvno, bodisi besedilno, vsebinsko, bodisi konceptualno, tj. s svojo izvirnostjo), če naj ga sploh kdo opazi.
Oglasi so pravzaprav podobni zakletim dušam, ki se na vse pretege trudijo, da bi jih nekdo odrešil s tem, ko bi jim namenil pogled. V javnosti so stigmatizirani, zato so v boju zoper lastno prekletstvo pripravljeni iti zares do konca – dreti se in se metati po tleh. Za en sam pogled. Kot družba pa dopuščanje teh mini-eksorcizmov plačamo z duhovnim ozračjem.
Dandanes lahko oglašujemo bolje!
Glavni argument za spremembe na področju oglaševanja v prostoru je dandanes seveda to, da smo že zdavnaj vstopili v dobo, ko nas lahko podjetja mnogo bolj učinkovito kot prek starih načinov oglaševanja nagovorijo prek personaliziranih oglasov na naših osebnih elektronskih napravah.
Če je bila na primer svojčas soočenost z oglasi za pralni prašek pač del neke vesoljne neizbežnosti, lahko danes, če nasveta glede praška denimo ne potrebujem, upam, da bo “Veliko Podatkovje” prepoznalo moje okoliščine in preference, ter mi prihranilo tistih nekaj sekund soočenosti z nečim, kar je zame popolnoma nerelevantno. – Namesto tega mi bo ponudilo v razmislek nakup novih slušalk, ker pač pravilno sluti, da sem svoje slušalke izgubil.
Ne varnost, duhovno ozračje
Restriktivne zakonodaje na področju obcestnega oglaševanja marsikje utemeljujejo z negativnimi učinki plakatov na prometno varnost. Kar se mene tiče, so lahko ti plakati še tako varnostno nemoteči, pa si zaslužijo odstranitev v imenu spoštovanja do nas kot skupnosti, ki ima nenazadnje pravico do – tišine.