Prehiteni eshaton. Ljudstvo vrača udarec.

Ob prizoru, ko ravnatelj neke osnovne šole zahteva dokaze, da virusi prenašajo bolezni, množice ljudi pa mu pri tem navdušeno ploskajo, človek dobi občutek, da živi v nekem koncu, v nekem koncu časov. Na misel mi kot čisto nasprotje opisanega pridejo Izaijeve besede, v katerih konec časov, kraljestvo miru oziroma eshaton prerok opiše s harmonično prevrnitvijo vseh običajnih vlog v stvarstvu:

“Volk bo prebival z jagnjetom
in panter bo ležal s kozličem.
Teliček in levič se bosta skupaj redila,
majhen deček ju bo poganjal.
Krava in medvedka se bosta skupaj pasli,
njuni mladiči bodo skupaj ležali
in lev bo jedel slamo kakor govedo.
Dojenček se bo igral nad gadjo luknjo
in odstavljeni bo iztezal svojo roko
v modrasjo odprtino.” (Iz 11,6-8)

Ni potrebno biti šolan ekseget, da v teh besedah uvidiš prikaz neke post-resničnosti, nekega višjega reda, ne pa stvarno resničnost, h kateri bi morali kakor norci in nespametneži stremeti. In vendar se dogaja prav to: Propad vsake delitve družbenih vlog. 

Nekaj, kar so številne kulture postavile za sam temelj človeškosti – razločevanje med stvarmi, med vlogami, med vrstami – se v barbarskem zanosu vserazsvetljenih posameznikov izgublja. Razlikovanje, ki je drugo ime za obliko, za zarobljenost, omejenost – torej za svet besed, a.k.a. “svet”, se raztaplja v brezobličnost; v tisto brezobličnost, ki jo religije pogosto enačijo z zlim samim, z ničem.

Zgoraj citiran opis poslednjosti bi lahko v sodobnosti parafrazirali nekako takole: “Maser bo odčitaval rezultate iz kemijskih aparatov, zidar bo zdravil pljučnico, trebušna plesalka se bo poigravala s Pearsonovim koeficientom korelacije, učitelj likovne umetnosti pa bo presojal varnost biokemijskih spojin.”

Ljudstvo vrača udarec

In vendar – zakaj je do tega prišlo? Moj laični odgovor je, da smo imeli v preteklih desetletjih preprosto dovolj sklicevanja na stroko – na intelektualne elite, ki vedo ne le, kako se nekaj opravi, ampak tudi, kaj je treba opraviti. Torej je do zgoraj karikiranega mešanja prišlo ravno zaradi – mešanja vlog. Prevladujoča prezentacija stroke je izničila moralno integriteto posameznika. Pomešala je t.i. deskriptivno in normativno govorico. Znanost še ni etika. Znanost ni najgloblja resnica, pač pa “obstaja nekaj več, nekaj višjega”, bi rekel splošni ljudski sentiment.

Ljudem se je uprl tako predstavljen in vsiljen koncept “stroke”. Uprl se jim je tako kot poznanemu nacističnemu oficirju kultura: “Vsakič, ko slišim besedo stroka, mi roka seže po pištoli.” Stroka ni vse, vpijemo obupani kmetavzarji. Ker ni. Ker če ti Bog reče, da se ne cepi, se ne cepi (vprašajte Abrahama!). Obstaja več kot življenje.

Vseprisotnost pozitivistične koncepcije stvarnosti in z njo povezanega statusa znanosti vrača udarec. “Ne, ni vse tako jasno!” želi zaklicati populus. In ker ima res vsega dovolj, ker je že zdavnaj spoznal lastno nemoč, se zateče k intelektualnemu terorizmu. Da bi zadostil itak nedosegljivi pravici, in ker je v boju neprimerljivo šibkejši, se opaše z intelektualnim super-močnim eksplozivom in ekstatično zakliče: “Vse je zarota!”

Seštevajoči se učinki

Seveda ne gre samo za to. Opolnomočili smo ljudi, da svoja mnenja cenijo; da imajo radi, da bi jih cenili drugi. Prišlo je do součinkovanja te narcisistične mnenjske emancipiranosti in pa kamenodobne anarhije v terri novi, na spletnih omrežjih. Vse se je poklopilo. 

Avtoritete institucij se, ironično?, po slikovitem vzoru razsvetljenske domnevno z vrednoto razuma utemeljene (z)rušitve avtoritete svete Cerkve rušijo do barbarskosti, do zakona močnejšega, do odsotnosti razuma – do predbesednosti. Če je nekdo doktor, če je magister – kaj pa on ve, kaj jaz *čutim v sebi*? Čista zavest, prvinska avtoriteta občutenja je iz trona zbila kultivirano, kompleksno, nelagodno zavest.

Vrh vsega pa je že davno, kar smo ljudje skoraj vsi povrsti patološko odtujeni. Od sveta, od odnosov, od sebe, od resnice. Neozaveščenemu ciniku pa lahko prodate marsikaj, saj z resničnim svetom nima odnosa. Zanj je vse eter besed in (ne)smislov.

Vonj po zgodovini

Kakorkoli, nekaj se dogaja. Živimo v koncu nekega eona. Kot otroci, ki smo rasli v koncu zgodovine, v postpolitični dobi miru in sreče in vselej zgolj osebnih stremljenj, zdaj vsaj vemo, kakšnega vonja je zgodovina.