Ime slovenskega sociologa, ki se ukvarja z družbenimi institucijami v perspektivi dolgih časovnih obdobij, bi nam moralo biti bolj znano. Ker je dober. Ker je izviren. Razgledan, naštudiran, artikuliran, jedrnat. Samo Burja je slovenski sociolog in ustanovitelj inštituta “Bismark Analysis”, ki proučuje politične in institucionalne dinamike v družbi v najširši časovni perspektivi. Tako široki, da njegova izvajanja pogosto izzvenijo kar malo cinično. Temeljna izhodišča svojega analitičnega pristopa je združil v tako imenovano Great Founders theory. Čeprav ga lahko kot zanimivega sogovornika, še posebej v aktualnih geopolitično nepredvidljivih razmerah, razmeroma pogosto slišimo na tem ali onem Youtube kanalu, me vedno znova preseneti z odsotnostjo vsake besedne navlake. Pove to, kar meni, da je pomembno in zanimivo. Ostalo izpusti.
V enem od takšnih intervjujev, ki ga je opravil z romunsko youtuberko Alex Kaschuta, sta si sogovornika privoščila zanimiv eksperiment (za katerega se čudim, da ga kateri od večjih slovenskih medijev še ni bombastično povzel ter v nedolžnih špekulacijah Burje ljudstvu na pladnju ponudil nekaj materiala za prijetno počitniško zgražanje). Romunka je Burjo kot strokovnjaka za stoletne in tisočletne družbene in geopolitične trende vprašala, kakšnih ukrepov bi se kot hipotetični diktator s totalitarno oblastjo sam poslužil, da bi Sloveniji, upoštevaje svoja strokovna dognanja, zagotovil svetlo in blestečo prihodnost. Kako ukaniti zgodovino v naš prid?
Ukaniti zgodovino
Velik uspeh italijanskih mest v času renesanse je vsaj deloma povezan z občutkom grandioznosti, ki so ga gojila vsa ta mesta, razlaga sociolog. “Mi smo center sveta,” so zatrjevale Firence, podobno Benetke, prav tako Rim. To so potem vsaj v nekem smislu tudi v resnici postala. Ker je po mnenju Burje pomemben dejavnik uspešnih mest in uspešnih družb povezan s tem, kako se dojemajo, z mehanizmi t.i. samoizpolnjujoče se prerokbe, se je sociolog tudi novega eksperimenta lotil s tem v mislih. Kako Slovence prepričati, da si zaslužijo blestečo prihodnost – in sedanjost? Ha, pa da vidimo.
“Slovenija je majhna alpska država – dva milijona prebivalcev, izročilo katolicizma, podvržena avstrijskim vplivom, slovanski jezik, dediščina komunizma … Malo bi se poigral z ustvarjanjem mita,” je začel Burja, kakor da bi na mizo polagal karte, iz katerih bo prav kmalu razbral prihodnost.
1. Bled se razvije v elitno diplomatsko destinacijo
Kot prvo bi razvil izjemno luksuzno središče za umiritev in umik (“retreat center”) ob najbolj slikovitem alpskem jezeru, kar jih je – na Bledu. Jezero z otočkom in cerkvico, gradom na klifih v ozadju … Te čudovite lokacije bi popolnoma zaprl za obiskovalce in javnost ter uredil omenjeno središče za umik (tu moram opozoriti, da nisem čisto razbral, ali je imel Burja v mislih stalno ali zgolj sezonsko klavzuro). Vanj bi investiral velik del kulturnega kapitala in milijarde evrov, nato pa upal, da postane novi “Davos”. Nekaj v smislu Praškega foruma, le da dejansko deluje.
***
***
2. Zdesetkanje parlamenta na dvanajst poslancev
Kot drugo, nadaljuje Burja, v parlamentu ne rabimo sto ali več ljudi. Ne, slovenski parlament naj ima največ 12 poslancev. Namesto poslanskih stolčkov dobi predstavnik vsake stranke število glasov, ki ustreza na volitvah stehtani moči stranke. Na ta način vsak poslanec postane pomembna osebnost, za položaj poslanca pa se bodo potegovali zares ambiciozni in zanimivi posamezniki. (Huh, kako osvežujoča pomisel …)
“Slovenci danes svoje upe usmerjamo v Bruselj. Gre pa za to, da moramo ‘preslepiti’ lastno intuicijo in jo prepričati, da se pomembne stvari dogajajo tu, doma. Edini način, da to dosežemo, pa je, da nam to povedo tujci.”
“Močna oligarhična elita za zelo majhno državo!” Če v Ameriki, državi z veliko prebivalci, morda še lahko računaš, da se bodo za številne stolčke potegovali ambiciozni posamezniki, v majhni državi, kot je Slovenija, takšna razpršenost v predstavništvu poslance v resnici naredi za irelevantne, nadaljuje sociolog.
Ko bi torej naši izvoljeni poslanci – vitezi okrogle mize, ali bolje, veljaki krog ljubljanske lipe – šli v Bruselj in govorili z evropskimi poslanci, se ne bi počutili kot politiki nižjega ranga, ampak – hokuspokus! – kot nekaj več.
Mimogrede, to me spomni na soočenje kandidatov za člane predsedstva pred volitvami leta 1990 … Pa poglejte si ta nabor kandidatov! Dober nabor. Le predstavljajmo si, da bi to bili naši poslanci. Plut, Zlobec, Rupel, Žižek, Boštjan M. Zupančič, pa naš ata Ivan Oman …
3. Najboljša univerza v Evropi
Kot tretji ukrep v tem miselnem eksperimentu Burja predlaga radikalno opolnomočenje Univerze v Ljubljani. V Ljubljano bi povabil nekaj najboljših profesorjev iz Amerike s tja do 300.000 evri plače na leto, privabil bi pretekle Nobelove lavreate ter mlade intelektualne “upornike”. Ustvaril bi torej angleško govorečo univerzo, jo zapakiral v domiselno blagovno znamko in skušal prepričati ameriške in evropske študente, da gre za nič manj kot novo najboljšo šolo v Evropi. V središče zanimanja visokošolske politike bi torej postavil univerzo, ki se obrača v tujino, nacionalno, slovensko usmerjene univerze pa bi taktično obravnaval manj prioritetno.
“Slovenci danes svoje upe usmerjamo v Bruselj. Gre pa za to, da moramo ‘preslepiti’ lastno intuicijo in jo prepričati, da se pomembne stvari dogajajo tu, doma. Edini način, da to dosežemo, pa je, da nam to povedo tujci.”
4. Ljubljana – milijonsko mesto
Kar se razvoja mest tiče, lahko, tako Burja, stavimo kvečjemu na Ljubljano. Edinole Ljubljana ima možnost, da postane milijonsko mesto. “Zgradimo nebotičnike in upajmo, da se nam priljubijo, in četudi se zdi za tako majhno mesto še tako nesmiselno – zgradimo podzemno železnico. – Gre za to, da skušamo ustvariti samoizpolnjujočo se prerokbo.” Gospodarsko pa mesto podkrepimo z razvojem neke nišne varnostne industrije, morda povezane z znanstvenim razvojem tipa CERN.
… in nato bi se prerokba poganjala na lasten pogon
Če bi uveljavili te ideje, bi lahko bila Slovenija čez 60 let prepoznavna in uveljavljena “mestna država”, zatrdi Burja. Slovenski intelektualci bi se v tej konfiguraciji kot po pravilu zelo hitro proslavili – zaradi njihovega osebnega poznanstva in odnosov z vrhunskimi posamezniki, ki bi delovali v Sloveniji – na zgoraj omenjeni univerzi, ki ji ni para. Tudi slovenski politiki bi dejansko nekaj veljali, saj bi prijateljevali z mednarodno elito, ki bi jih zato povratno smatrala za elito, pa tudi sami sebe bi imeli za pomembne … Prerokba bi se preprosto začela poganjati sama od sebe.
Zahodnjaki bi drli v Slovenijo kot pomembno kulturno in posledično turistično središče; tudi Ruse bi privabili. Kot država na skrajnem robu zahodnega sveta bi skušali vzdrževati posebno ravnotežje med interesi Rusov in Kitajcev na eni strani in interesi Zahodnega sveta na drugi strani, razmišlja Burja. – V tonu, iz katerega je komaj razberljivo, ali navsezadnje ne gre morda za povsem resno vizijo razvoja naše družbe, ne pa za nedolžen miselni eksperiment ob popoldanski kavi, Burja zaključi svoje razmisleke.
Šalo na stran
Nam pa ostane vsaj vprašanje: Razen tiste vizije 2050, nastale pod Cerarjevo vlado, v kateri piše, da bomo čez trideset let srečni in zdravi – se sploh kdo, poleg cenjenega Burje, sprašuje o naši družbi v perspektivi sto in več let? Sploh kdo gleda v prihodnost vsaj malo manjnaivno kot vanjo pogleduje moderna liberalistično-emancipacijska utopija? Ali se preprosto pustimo premetavati tokovom zgodovine, ne da bi poskušali vsaj za silo razumeti svoj (zgodovinski in geopolitični) položaj in glede na lastne vrednote manevrirati skozi čas kar se da razumno, to se pravi – modro?
Če bi bil sam predsednik vlade, se strokovnjaku, kot je Burja, ne bi obotavljal plačevati na sto in sto tisoče evrov za nekaj svetovalnih seans na leto. Če bi bil Ksenija Horvat, bi ga povabil v oddajo Intervju. Če pa bi bil samo nek nepomembni bloger, bi o njem napisal blog.