K adventu sodi temà, k temi pa svetloba. Svetloba vedno bolj upajoče gorečih sveč. V očem in duhu prijetnem žaru goreče sveče z ene strani in z bogato nabirko estetsko-doživljajsko-bivanjskih frustracij z druge strani se mi je – Hevreka! – ravnokar posvetilo, za kaj gre pri vsem skupaj: Eden največjih problemov v zahodnih liberalnih demokracijah je osvetljevanje prostorov s hladno, modrikasto svetlobo. Človeštvu v pohujšanje, predmetnosti pa v posmeh.
Prav res! Nekateri preživijo celo življenje v strupeno modrikasti svetlobi – pa niti sami ne vejo, kaj jih tako razžira. Kapitalizem? Patriarhat? Odnosi? Izmučenost? Bivanje? Ne – samo žarnico bi morali zamenjati. Še raka lahko fašeš. Ali pa postaneš od vsega grdega tečen in zagrenjen.
Barve sveta so pomembne. Pomembne so sveče in bakle, plameni. V zgodnji antiki je bil hišni ogenj nosilec duha hišnega boga, duha prednikov. Mi pa smo ga z žarnicami zrinili na zaznavno obrobje. Še nedavno je bil avatar najvišje stvarnosti, zdaj pa ga srečamo kvečjemu ob nebodigatreba požarih – in pa ko na Evroviziji Azerbajdžan naroči špricanje isker. Ker – “kaj nam bo plamen, če imamo pa neonske žarnice?” Barbarsko …
Ni vseeno, kakšna je svetloba. Z vidika odrešenja. Ob brbotajoči svetlobi plamena čas zadobi povsem drugačno kakovost. Ni več zgolj trajanje – kot ob statični, nespremenljivi svetlobi (bognedaj neonske) žarnice, pač pa izraža neko živo, celo osebno razsežnost trajanja in bivanja.
Jutri bo prva adventna nedelja.