“Blaž, a ti ne gledaš? Ti ponavadi to spremljaš,” mi pravi prijateljica. Pa res! Saj res, saj sem vendar proslavar, torej nekdo, ki ima že skoraj profesionalno rad proslave. Evo, vklopim. “Profesor!” zagledam za orglami mojstra Toneta Potočnika. Tudi to smo morali doživeti: priredbo Premrlove Zdravljice za orgle. To je bilo dobro. Precej klasično, tudi moderno, mestoma jazzovsko napeto, predvsem pa neumorno, kakršen je nacionalni duh, ki ga proslavljamo s himno in z lastno državnostjo.
Govor za v učbenik in za na stene
Potem je sledil govor dr. Muhoviča. Kakšen govor, lepo vas prosim! Kakor da je predsednik odbora končno lahko povedal to, kar se je nabiralo zadnjih ducat let v času neprestanega komaj še kulturnega, komaj še duhovnega javkanja nad škrto kulturno politiko. Kakor da se je kar se da kulturno opravičil muzam za naše preteklo muzanje.
“Mi bomo na nasilje odgovorili tako, da bomo še boljše muzicirali,” je na vprašanje odnosa med krizo in umetnostjo denimo citiral dirigenta Bernsteina. Umetnost dela svet bolj človeški. Metoda umetnosti, je nadaljeval, je takšna, da se na preizkušnje in krize odzove z energijo konstruktivnosti. Umetnost “diha običajni, tekoči in trpeči čas in izdihava kisik domišljije, ustvarjalnosti, smisla in katarze, koncentrira in ne raztresa. Ko hlasta za besedami, presega vreme in rojeva oblake rodovitnega dežja in povzroča, da lahko ljudje enakomerno rasemo gor in dol v uganke. In ko z lopato prekopava nebo, stori, da se pojavi modrina, ki izvablja iz nas ptice naših duš.” Kje ste, grafitarji! Tu imate nekaj materiala za na ljubljanske zidove.
Umetnost kot artikulacija tujega v razumljivo
“Umetniki so od nekdaj delovali na meji, kjer se srečujeta znano in neznano; rutinsko in vizionarsko. Na tej meji preobrazbe je njihov domicil. – Odpravljajo se v neznano in ga del vzamejo s seboj, ko ga pretvorijo v obliko, ritem in podobo. … Neznano pomikajo bližje k artikuliranemu. Širijo obzorja, presnavljajo človeško izkustvo in utirajo pot iz običajnega v bistveno. Zato je umetnost prehodni ritual v neko drugo stanje stvari; stanje koeksistence med svetom in ljudmi” “Včasih tega stanja sploh ni mogoče ustvariti; ampak [je mogoče] pripravljati zgolj ugodne pogoje za njegov nastop.”
“Vzpostavitev tega drugega stanja je namreč strašno zahtevna naloga, saj smo ljudje tako zelo navajeni na kategorije tega sveta, da jih zmoremo le izjemoma prestaviti na višjo prestavo – na raven ideala. Ko pa se to vendarle zgodi, začnemo v umetninah najdevati več vrednosti kot v čemerkoli drugem.”
Nato pa nekaj razjasnitve glede tega, zakaj gre za čas praznovanja in ne za čas jeremijade (jamradijada in jeremijada – a ima to kak skupen etimološki izvor, ha?). V odboru da so si edini – ta dan je praznik. “Imamo na pretek razlogov za praznovanje. Čas je, da iz tekmovalnega in deloma prepirljivega značaja izbire vstopimo v prešerno praznovanje.” Nato je sledilo opravičilo oziroma disclaimer za umetniške tovariše: Čeprav ni vse rožnato, praznujemo iz veselja nad tem, kar Slovenci [torej kot Slovenci in ne kot posamezniki Slovenci in Slovenke] imamo.
In dodajam: Kultura je v resnici kultura, ni politika. Je preseganje gole naravne dejstvenosti, katere del je politikantska prepirljivost – je kultivacija duha, oblika odgovora na klic (etično-estetske) eksistence. Je počlovečevanje. Če kultura ali umetnost postane zgolj upor proti neki ideologiji, ne pa nekaj mnogo bolj prvinskega oziroma vzvišenega – kultivacija človečnosti same, potem se je sama že pospremila iz svojega velecenjenega odra – iz Cankarjevega doma na trg pred Cankarjevim domom, če smo natančni.
In potem: Ponesrečena priredba
Potem pa je sledil ta “the” projekt primorske režiserke Katje Pegan. Ta mi pa res ni bil všeč. Ideja je bila sicer dobra – na film in na oder spraviti Uvod in Krst pri Savici. Prilika – kulturni praznik – odlična. Vsaj kar se mene tiče, pa je glasba, torej glasbena oprema tako filmskega dela predstave, kakor odrskega, povsem razočarala … Prav res, kaj je to? si rečem.
Ali gledamo nek Hollywoodski “epic historic” akcijo, ali pač nič manj kot uprizoritev utemeljitvenega epa sodobne slovenske razklane zavesti? Moralna in dramaturška napetost se je prek glasbe rastezala zgolj med dvema poloma, ne pa tisočerimi, kot velja za pravo umetnost. Vse je bilo bodisi lepo in prav, bodisi dramatično in srdito. In na koncu se vse zaključi kot nekakšna Disneyeva pravljica z glasbeno kuliso, ki je odzvanjala kot mešanica new age glasbe Enye na eni strani, in nizkoproračunskega romantičnega mladinskega filma iz osemdesetih. (Razen če smo bili priča ultra-genialni umetniški provokaciji in žanrskemu eksperimentu v slogu von Trierjeve Plesalke v temi. Kar pa dvomim.) Kot da bi Prešeren zaključil z “in tako sta živela srečno do konca svojih dni,” ne pa z ambivalentnim zaključkom, ki ga še danes ne doumemo do konca – ki ga pravzaprav živimo.
Brez kompleksnosti
Tudi replike te predelave so razdrobile popolnost Prešernovih stihov v eklektično nabrane skupke besed. Razume se, da je nek kompromis zaradi siceršnje težke razumljivosti potreben, ampak ko sem poslušal te razklane enajsterce, nisem več vedel, ali poslušam ritem ali aritmijo. Ko bi vsaj bilo ali eno ali drugo. Prešeren ali neprešeren. Celo v verzih, ki so jih ustvarjalci ohranili skoraj v celoti, smo zaman iskali naglaševanje, ki bi počastilo njihovo ritmično enovitost. Igralci se, tak imam vtis, pogosto premalo potrudijo, da bi stare, na ritmu sloneče pesnike, pravilno in dobro interpretirali.
Imel sem vtis, da je odpovedal aparat kritike kot nekakšnega strukturnega pritiska. Kot da v družbi totalno prosojne in fluidne komunikacije – katere primer je tvitosfera – ni nobene prave komunikacije. Nobenih odnosov. Samo sugeriranje. – Kakor, da bi v živo, v samem aktu opisovanja njenega izvora, použili sadove naše razklanosti – torej: lastno nemoč; lastno jalovost po tem, ko se narodovo telo razdeli na pol in ne obstaja več dinamika pogovora, pritrditve, zanikanja, sinteze, pač pa samo še sugeriranje lastnega.
Oprostite
Šele nato sem zaskrbljeno in osramočeno pomislil, kako neki se je ob tem moral počutiti lavreat Cuderman, ki je bil prisiljen poslušati posnetke zborovskih vzklikov iz elektronskih zbirk zvočnih efektov? In kako filolog Gantar, ko je poslušal požiranje dragocenih Prešernovih jambov? Kako skladatelj Damijan Močnik, ko je poslušal to mrcvarjenje glasbene dramaturgije? Kako pripovedovalka Anja Štefan, ko je spremljala to groteskno prekinjano pripoved?
Ko je igralka Jette Ostan Vejrup v svoji kratki filmski predstavitvi govorila o prigodi, kako je kot otrok opazila, da obleka kraljice v neki predstavi ni bila zares kraljevska, in rekla, da je “sicer gledala predstavo do konca, a gledališka magija je zginila, in sem imela občutek, da vse skupaj ni bilo tako, kot bi moralo bit,” najbrž nisem bil edini, ki sem v tej iskreni izpovedi zaznal nekaj situacijske tragikomike.
De gustibus … – razen v kritikah
Pregled dela lavreatov v kratkih filmčkih – tako glavnih dveh kot nagrajencev Sklada – je bilo lepo gledati. Zaradi njih, torej nagrajencev, zaradi njihove osebnostne zanimivosti in bogastva. In vendar, tudi tu moram dodati: Režiser teh predstavitev je s svojo tako razvidno dramatizacijo – z vseprisotnostjo glasbene podlage in s tako pogosto uporabo učinka upočasnjenega posnetka – v nekem smislu zmanjševal težo nagrajencev. Kakor da za predstavitev njih in njihovega dela potrebujemo kar koli, kar niso oni sami, kar koli, kar ni čista neposiljena resnica.
Kakor da ne gre natanko za osebe, ki izkazujejo mojstrstvo v sobivanju s svetom, s stvarnostjo – in ki ne potrebujejo raznih instagramskih filtrov, da bi svet izpadel prebavljivo. Preveč zglancano je bilo. Kot strah pred tišino, strah pred prostorom. – Seveda gre za stvar okusa, ampak temu so namenjene tudi kritike: ta dramatizacija s počasnimi posnetki je v kontekstu vzvišene umetnosti lahko hitro odbijajoča. Kakor da bi gledali politično propagandne posnetke, ki natanko morajo biti dramatični in angažirajoči, ne pa prikaz oseb, ki jih slavimo natanko kot te, ki so prek umetnosti na edinstven način spravljeni s stvarnostjo.
Uspeli so me navdihniti.
Večer se je bližal koncu. Lotil sem se tega kritiškega zapisa, si ga malo pustil za danes, potem pa prisluhnil nekaj zborovskim posnetkom pod vodstvom lavreata Cudermana (mimogrede, mar ne bi bil že čas, da denimo njegovo slavno zbirko Slovenska zborovska glasba nekdo naloži na pretočne spletne platforme? – morda je tole odlična prilika), nato pa si še prebral veliki intervju z nagrajenim klasičnim filologom v nedavni Sobotni prilogi.
In, da ne lažem, Gantarjeva umirjena potopljenost v duhovno-kulturno izročilo, njegova razgledanost, ki je vela iz odgovorov in iz osebne drže, me je zvabila, da sem pred spanjem z branjem takoj lotil nadaljnjega učenja italijanščine. No, ni latinščina, je pa, recimo, dantovščina, he! Evo, uspelo jim je, agentom božanskega, navdihniti me za vzvišeno.
Danes, na praznik, po zaslugi rituala letnega nagrajevanja vsak Slovenec ve vsaj za osem ustvarjalcev, ki so po presoji našega kulturniškega areopaga dobri, pardon: odlični. Zato samo še neprisiljeno povabilo vsem prijatlom: Lep praznik kulture in umetnosti!