Nekaj je drugače. Pustimo zdaj to, da je drugače skoraj vse, in se osredotočimo na to, da je drugače nekaj. Kaj? Starega dobrega ločevanja na levo in desno je v pomembnem smislu konec (mar ne pričajo o tem tudi nenavadno dolgočasna predvolilna soočenja?). Pa še včeraj smo govorili o bolestni razdeljenosti na levo in desno! Eni so bili Kučanovi, drugi Janševi, eni so imeli globoko državo, drugi Klet, eni so bili menda nemoralni, drugi menda neumni in tako naprej. Se samo meni zdi, da so ti časi že davna preteklost? Kolikor ne gre zares za preteklost, pa izgleda uprizarjanje te razdeljenosti vsaj banalno brezvezno in transparentno do zenovske smešnosti.
Kdor spremlja slovenski tviter, je zaznal neverjetno složnost tako imenovane Janševe in tako imenovane “Golobičeve” klike (ime uporabljam bolj zaradi slikovitosti in karikiranja kot zaradi česa drugega; po neki (pre)površni analizi v to, slednjo kliko prištevam glavnino tako imenovanega apolitičnega urbanega tviterjata, ki ga povezuje posebna, slovenska verzija razsvetljenega liberalno-socialnega naprednega nazora). Ukrajinska vojna za liberalno demokracijo in nacionalno suverenost je zbližala domnevne nasprotnike. Liberalci in nacionalni demokrati so na istem vozu. Nacionalni demokratizem in liberalizem sta skrivna ljubimca, dve plati istega modernističnega projekta. Lahko bi si mislili …
Aplavz, prosim!
Tako da: en aplavz v slovo stari in aplavz za dobrodošlico novi delitvi, prosim! Pa da ne boste mislili, da imam kaj proti delitvam. Obratno. Ker brez delitev ni demokracije, brez razlike ni izbire, brez vsaj-dvojnosti ni svobode, brez razdalje do objekta pa ne subjekta, sem vesel, da nas poenotenje ni oropalo tako imenovane “odprtosti biti”, kot bi rekli heideggrovci. Namesto ločnice levo in desno imamo na srečo novo ločnico. Gre za ločnico med sredino in skrajnostmi.
Prepoznanje dejstva, da se politična delitev danes izraža v tej razpetosti, je v novih razmerah predpogoj za ohranitev politične svobode. Sicer tvegamo nič manj kot stanje politične totalitarnosti. Ali drugače: Delegitimirati skrajnosti (levo in desno skrajnost) v sodobnem, post-mirnodobnem in post-kovidnem političnem prostoru danes ne pomeni nič drugega kot onemogočiti političnost kot tako. – Nenazadnje, mar ni vojna – pa tudi epidemija (ali pa vsaj domnevna državna intruzivnost odziva nanjo) – nekaj skrajnega, in mar ni to dodaten razlog, da tako imenovanim skrajnim opcijam dopustimo do besede? Kdo se namreč bolj spozna na skrajnosti kot – skrajneži?
Nezavidljivi položaj tako imenovanih zmernežev
V aktualnih političnih razmerah je geslo, kot je na primer “gremo naprej!” mnogo bolj povedno, kot bi si morda nosilci slogana želeli. Slogan želi biti povezovalen, češ, ne levo, ne desno, ampak naprej. A časi so drugačni. Komu je danes še mar za levo in desno? Časi niso dovolj dolgočasni, da bi lahko leva sredina ali desna sredina karkoli smiselnega pomenili. Obratno je – končno nekaj pomeni sredina (čeprav so se najbrž mnogi tam na sredini zdrenjali ravno zato, ker niso želeli pomeniti nič – ali vsaj nič polemičnega). Nedavni potek zgodovine je zagodel vsem, ki so se skušali zateči pod dežnik zmernosti.
Danes je vprašanje drugo: Naprej ali – nenaprej. Nenaprej ne pomeni nazaj, ne pomeni niti levo, prav tako ne pomeni desno, pomeni le, da je domnevna samoumevnost tistega “naprej” skoraj edino, proti čemer se je v tem trenutku smiselno boriti. Opcija “naprej” da ima neupravičeno monopol nad interpretacijo napredka, oziroma, da se izognem tavtologiji, nad interpretacijo “prihodnjega razvoja v dobro smer”. Zato: Nenaprej kot “marsikam, le naprej ne.” Danes je nenaprej povsem legitimna opcija, ki predstavlja le en pol na novem kontinuumu, ki se na drugi strani razteza proti nedavni politični sredini, znani tudi pod sloganom “naprej!”.
Izraz “skrajnost” pretirava
Kot je zapisal dr. Mastnak v nedavni kolumni v Dnevniku, politično “opcijo”, torej izbiro, razliko, razlikovanje, danes predstavljajo predvsem stranke, kot so Resnica ali pa Naša prihodnost (te, priznam, ne poznam dobro). V ta izbor bi vsaj pogojno dodal še Domovinsko ligo (pogojno zaradi relativno nekritične sekularne prokapitalistične pozicije), pogojno Levico (pogojno, ker morda ni dovolj anti-moderna), predvsem pa civilno-družbeni politično-medijski projekt katoliški integralistični Scutum Fidei. Večini teh “skrajnežev” je v odnosu do aktualne vojne skupno to, da niso enoznačno podprli Nata in ukrajinskega upora proti ruskemu napadu. Hkrati so to stranke, ki so bile najbolj zadržane ali celo neposredno nasprotovale prevladujočemu, vladnemu načinu spopadanja z epidemijo Covida. In če jih povezuje edinstveno in složno stališče do dveh najpomembnejših nedavnih oziroma aktualnih političnih dogodkov (glede katerih (je) sicer vlada(la) relativen transpolitični konsenz), potem bi jih bilo menda smiselno dojeti ter priznavati kot suveren in zanimanja vreden politični pol? In ne zgolj kot “neke skrajneže”.
Zeliščarji in nekateri drugi
Te stranke druži tako imenovani “nenaprej”, torej ne tja, kamor gremo, če ne gremo ne levo in ne desno. Te stranke prevprašujejo moderno stanje, razsvetljensko tradicijo, pošastne možnosti tehnologije, poenoten, globaliziran in potrgovljen svet. To so antiliberalne stranke. Stranke lokalnosti, sonaravnosti, povratka tradicije, izročila, da ne rečem zelišč. Stranke, sumničave do tako imenovanega razvoja, globalne demokratizacije, ekonomskega napredka in kar je še takih dogem. Skrajna desnica in skrajna levica – komu mar! Samo da smo skrajni, samo da smo “nenaprej”.
Stranke, ki so še nedavno zasedale kategorijo “skrajnosti”, ki ima, priznajmo, tako ali drugače neko negativno konotacijo (češ, ti so ne-zmerni, brez mere, tako rekoč nerazumni), moramo v novih okoliščinah prepoznati kot stranke, ki predstavljajo jedro povsem legitimnega, razmeroma zmernega protipola tako imenovanemu napredku. Čas zahteva novo politično tipologijo. Skrajneži niso več “skrajneži”, ampak so lahko skrajneži tako skrajni skrajneži kot skrajni centristi.
Skica obzorij
Se spomnite, kako je Nietzsche, že pred časom, zagledal tisto jutranjo zarjo in na obzorju uziral svobodo, kakršne že lep čas ni dihala človeška duša? Podoben novum predstavlja ravnokar razdelana nova politična delitev, s tem pa prihaja tudi možnost podobno svobodnega sanjarjenja o možnostih, ki so pred nami. Če smo tako še nedavno razmišljali, kaj naj bi bila zares dobra “desničarska” ali pa “levičarska” stranka, lahko zdaj razmišljamo o odtenkih strank, ki se bodo oblikovale na polu “nenapreja”. Pojav nenapreja namreč deluje kot nekakšna prizma, ki totalno monotonost aktualne (in domnevno neogibne in edine smiselne) vizije napredka razbije v mavrične opcije “nenapreja”. Kajti ta nenaprej ne pomeni nazaj, pač pa zahteva preboj v novo dimenzijo mišljenja o političnem, če naj se politična energija, zbrana v predstavnikih tega pola, artikulira in naposled politično udejanja. Postmoderno stanje s svojo zavrnitvijo avtoritete sekulariziranega razuma ustreza tej svobodi, tej “novi dimenziji”. Sčasoma se bo tudi zdajšnja sredina vse bolj ozavedela svoje razločljive (transhumanistične) identitete.
“Ideološki kič” – ne bi rekel …
V resnici ne pišem nič novega. Se spomnite tistih plakatov, ki so se na vrhuncu kovidne epidemije bleščali po Ljubljani in s svojo razpolovljenostjo predstavljali dve možnosti – pot “narave” (človek z jabolkom) in pot “tehnologije” (robot z neko androidno kroglo)? Mnogim, tudi meni, so delovali nekoliko poenostavljajoče. Nekakšen ideološki kič. In vendar – bili so bolj povedni in resnični kot vsi aktualni “pravi” politični plakati. Šlo je za otvoritev nove politične delitve. Na naprej in nenaprej. V novi, post-kovidni in post-mirnodobni dobi je potrebno legitimirati to, čemur smo do nedavnega rekli skrajnost, kot polnovreden politični pol, analogen denimo pojmu “desnica” ali “levica” iz časa pred zadnjima dogodkoma. Tako da če boste v prihodnjih mesecih (ali pa celo v dneh do volitev) slišali komu očitati skrajnost, dvakrat pomislite, če govorec morda ne uporablja pojma v zastarelem pomenu – kar prav mogoče pomeni, da se je znašel na drugi strani novega kontinuuma delitev, na (nekdanji) ortodoksni sredini, in da je zato prav mogoče – skrajnež.