Nedavno sem si ogledal film Terrenca Malicka A Hidden Life (Skrito življenje). Drama uprizarja zgodbo avstrijskega kmeta Franza Jägerstatterja, ki je v času druge svetovne vojne zavrnil vojaško služenje Hitlerju. Večidel zgodbe se dogaja v idili avstrijskega podeželja, kar daje filmu posebno privlačnost za sodobnega kontemplativnosti žejnega gledalca … Preden nadaljujem, sem dolžan opozorilo. Ta zapis vsebuje kvarnike (spoilerje). Hkrati pa je tudi res, da je film posnet po resnični zgodbi, tako da je na nek način tako ali tako že jasno, da gre za (spoiler alert!) – zgodbo mučenca.
Umetniško delo sem razumel kot teologijo v živo, kot resnično sakralno umetnost, kot prikaz nečesa resnično resničnega. Kot upodabljanje Resnice. V enem od prizorov v začetku filma srečamo freskanta, ki prenavlja cerkev, v kateri je mladi mož in oče Franz mežnaril. Ljudski umetnik potoži Franzu, da Kristusa težko naslika, ker ga še ni srečal. Film se ob koncu izogne preočitnemu ponavljanju prizora s freskantom, a je vse jasno. Vse je jasno. O naravi sakralne umetnosti, o upodobljivosti resnice, o njeni neizgovorljivosti in o naši vpletenosti.
Beseda kot iz-govor
Franz v filmu v enem od prizorov reče, da skoraj fizično oziroma “fiziološko” ne more narediti tega, kar meni, da je zlo, da ni dobro. Neprestano, z značilno katoliško ponavljajočostjo, je brbral molitve, se skušal vpenjati v božji načrt, v resničnost dobrega, resničnega in lepega, kakor lahko brez prevelike krivice opišemo Boga. Postajal je vse bolj istoveten z njim. Imitatio Christi. Ti, ki so (v filmu) svoj pristanek na vojaško služenje v nečem, kar so imeli za slabo oz. zlo, upravičili z neko domnevno razdaljo med njihovimi v bistvu iskrenimi zasebnimi prepričanji (“saj vemo, da ni prav, kar počnemo”), in dejanskim delovanjem po sili razmer (“smo pač prisiljeni”), so se odrekli pravici in možnosti dojeti nam-zunanje kot nam-notranje. Misliti sebe in svet (in Boga) v mistični enotnosti. Ali drugače: Ločili so svoje telo od svojih misli in načel. Svoj obstoj so si lahko zamislili onkraj njihovega temeljnega prepričanja o tem, kaj je lepo, dobro in resnično – in si kot posledico tak obstoj tudi zagotovili. Življenje razdalje med resnico in njimi samimi. Franz pa ne.
Neizprosnost logike
Franzova zvestoba (nikakor ne zgolj ideji) ljubezni oziroma Kristusu je bila tako speta z njegovim občudovanjem oziroma ljubeznijo do vsega dobrega, lepega in resničnega – naj bodo to njegove najdražje hčerkice, ljubeča žena ali pa prečudovito stvarstvo podeželskega življenja, da mi je bila ob koncu filma misel, da Franza več ni, manj logiško, razumsko in vsesplošno smiselna, umljiva, torej resnična, od misli, da Franz brez dvoma je – v večnem božjem sinu Kristusu, po čigar podobi se je do polnosti svojega bitja, svojega življenja – svoje mučeniške smrti – upodobil.
Ko v eni od filmsko fotografskih sekvenc, ko je že odzvonil župnijski zvon, ki je oznanil smrt mučeniškega farana, motrimo veličastvo in lepoto gora, potokov, reke – je nemogoče misliti, da bi ta, ki je bil zvest natanko bistvu teh reči (torej lepih, dobrih in očitno resničnih reči), ne bil več – če pa očitno reka še vedno je, gora še vedno je, darovanjskost družinske ljubezni še vedno je. Vse, kar je Franz v svojem bistvu bil – oziroma vse, kar je s svojo smrtjo Franz izpričal kot svoje neodtujljivo bistvo, še vedno je. Te stvari večno so.
“Resnična navzočnost”
O nečem podobnem govori zaslužni papež Joseph Ratzinger, takrat še mladi teolog, v knjigi Uvod v krščanstvo. Pri Jezusu Kristusu je njegovo bistvo eno z njegovo bitjo, pravi. To, kar je, je eno s tem, da je. Ko pravi “to je moje telo, ki se daje za vas”, ni v tem nobenega pomenskega ekscesa, nobene metaforičnosti, ampak čista vsebina, resnica, ki jo izpriča s svojo smrtjo. Nobene razdalje med vsebino in formo. Darovanjskost se izpriča kot njegova bit. “On je v celoti Sin, Beseda, Poslanost; njegova dejavnost sega tja do temelja njegove biti, je eno z njim,” razlaga Ratzinger. Njegova bit ni ločljiva od njegove “biti od” in “biti za”. Zato je v vsem, kar je sinovskega, torej v vsem, v čemer se izraža “biti od” (Očeta) in “biti za” (Očeta in svet), fizično, tj. bistvenostno navzoč. V darujočem se kruhu – je.
Tako je tudi zdaj že “uradno” blaženi Franz segal k tej enotnosti svoje biti in svoje relacijskosti do Boga (in sveta). Postal je Sin, tako da vse, kar je sinovsko, kar izraža relacijo “od” in “za”, odraža njega samega. In če je Franz, preden je odšel, rekel svojim domačim “molil bom za vas” z isto zvestobo Resnici, s katero je njej predal svojo prezgodnjo smrt, kako bi lahko zanikali resničnost njegove duhovne prisotnosti v življenju svoje družine in človeštva ter kozmosa nasploh?
Hočem reči: braniti se moramo privida, da nekdo je, zgolj kadar je fizično blizu, zaradi česar naj bi bil govor o resnični Franzovi navzočnosti po njegovi smrti prej metafora kot kar koli resničnega. Ne gre za metafore, ampak zgolj za konsistentno sklepanje glede bistev. Človek ni zgolj njegova cca. 80-letna prisotnost na zemlji, pač pa je človek tudi njegova svoboda, da se uobliči po tem ali onem, da živi oziroma umre za to ali ono. In to ali ono je od tedaj bistveno povezano z njegovim bistvom in zato z njegovo prisotnostjo onkraj njegovega fizičnega obstoja.
Lepota ali kič
Obdan s toliko lepote je Franz tvegal več kot drugi: tvegal je, da se vse lepo spremeni v – kič. Vse, kar je v resnici lépo, bi ga spominjalo na svojo nezvestobo tej lepoti, zaradi česar bi se vse lépo spremenilo v zadušljivi kič, v pohujšanje samega sebe. Tem lepše, tem bolj lažnivo. Film oziroma Franz razkriva, da je iskrenost pred stvarnostjo in pred Bogom, kakršna se nam v iskrenosti izročila in tišine razodevata, poslednja stvar, ki šteje. Transparentnost pred tem, kar v resnici je. Vse do mistične prosojnosti, o kateri je govorila francoska mistkinja Simone Weil, ko je prosojnost dojemala kot poslednje duhovno stanje. Nekako takole je razmišljala (navajam po spominu): “Bog, naj postanem tako prosojna, da bo lahko tvoj pogled skozme zrl tisto jablano pred mano, brez da bi ti bila v prepreko. Naj ti ne bom v prepreko.” O podobni prosojnosti kot duhovnem blagru je razlagal Mojster Eckhart v 14. stoletju, ko je razlagal Jezusov “blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo”. Uboštvo duha je dojemal tako radikalno, da si je mogel zamisliti, da na mestu mojega duha ne bo več nobene sebevsiljujoče vsebine, ampak zgolj prostor za božjega duha. Kenosis. Izpraznjenje. Veliki petek. In nato – velika noč. – Mar ne gre pri navidezni odsotnosti Franza natanko za odrešenjsko prosojnost Kristusovih ran? Mar ni praznina Kristusovih ran ultimativna odrešujoča praznina, njihova oblika pa ultimativna oblika vsake obličnosti? Oblika praznine. Naš Bog je odprt. Da bi lahko šli skozi. V veliko noč.
Lažnost teološke formalizacije
Franz se je umaknil Lepoti. Ni ji želel stati naproti. Njegovo mesto je lahko zasedlo to, čemur je želel odstopiti mesto s svojo smrtjo. – Je bil to Kristus ali je bil to samo posnemovalec Kristusa? Odgovora na to vprašanje po mojem mnenju ne smemo dati. Odgovor bi na vsak način odzvanjal kot pohujšljivi teološki formalizem, ko pa vendar vprašanje oziroma čud, ki je priklicala vprašanje v obstoj, zahteva radikalnejši odgovor. Zahteva Odgovor z veliko. In tak odgovor lahko podamo samo s celoto bivanja.