Družbeni propad se začne pri moških na električnih skirojih.
Družbeni propad se začne pri neodstranjenih talnih nalepkah za varnostno protikovidno ohranjanje razdalje v času brez epidemije.
Družbeni propad se začne pri sprijaznjenju z razbitimi šipcami na telefonih.
Družbeni propad se začne pri tistih napravah, ki jih dobiš v McDonald’su, da ti začnejo piskat, ko naj bi bilo tvoje naročilo pripravljeno.
Družbeni propad se začne pri nastavljenosti pisave Calibri za privzeto izbiro v Wordu.
Družbeni propad se začne pri elektronskih cigaretah.
Družbeni propad se začne pri stolu, ki ga nekdo ni pristavil nazaj k mizi.
Družbeni propad se začne pri slabih zabavah.
Družbeni propad se začne pri razširjenosti menz z ravnokar obrisanimi še mokrimi plastičnimi pladnji.
Družbeni propad se začne pri gospe, ki ji ni niti malo neprijetno, da se po mestu sprehaja z vrečko z napisom “Spar Najboljše razmerje med kakovostjo in ceno”.
Družbeni propad se začne v trenutku, ko hropenje in cviljenje mehanike na mestnem avtobusu ni nikomur več v pohujšanje.
Družbeni propad se začne pri s strani države zagotovljeni popolni socialni varnosti.
***
***
Družbeni propad se začne v trenutku, ko prodajalka na blagajni misli, da je hitrost obdelave artiklov vrlina na sebi.
Družbeni propad se začne pri vseh samopostrežnih trgovinah in restavracijah.
Družbeni propad se začne pri promocijskih marelah pri svetih mašah na prostem.
Družbeni propad se začne takrat, ko za umrlimi starši žalujemo manj kot tri leta (no, ta je Konfucijeva).
Družbeni propad se začne pri mnenju, da lahko do resnice dostopamo brez vsake askeze.
Družbeni propad se začne v trenutku, ko za različne glasbene zvrsti uporabljamo en sam, demonsko vsegliharski izraz – glasba.
Družbeni propad se začne pri prepričanju, da s plačilom cene na računu postanemo polno moralno upravičeni do storitve.
Družbeni propad se začne pri odsotnosti strahu pri dekletih, da bi zaradi razgaljenosti kdo utegnil misliti, da so pocestnice.
Družbeni propad se začne pri dejstvu, da okna na podzemni večino časa gledajo v tèmo.
Družbeni propad se začne v trenutku, ko se o Bogu spregovori kot o še eni od stvari, ki obstajajo.
Družbeni propad se začne pri dajanju napitnin dostavljalcem hrane prek aplikacije korporacije, s katero sploh nimajo sklenjenega delovnega razmerja, ampak so pač samo espejevski partnerji.
Družbeni propad se začne pri malomarnem pristopu do liturgične glasbe.
Družbeni propad se začne pri pokroviteljskem smehljanju otrokom.
Družbeni propad se začne v trenutku, ko avto na avtocesti povozi ptiča ali krta, “pa nihče v srcu ne čuti”.
Družbeni propad se začne pri stigmatizaciji stigmatizacije.
Družbeni propad se začne pri normalizaciji neprestanega cmizdenja v pop komadih na radiu.
Družbeni propad se začne pri prepovedi otroškega dela v domači obrti.
Družbeni propad se začne pri blebetanju, anarhistično razkomotenim govorjenjem pred mikrofonom in pri odsotnosti strahu pred izzivanjem molka.
Družbeni propad se začne pri posplošeni obsodbi vsakega posploševanja.
Družbeni propad se začne, ko ob priskrolanju do novice o nekem pošastno grozljivem dogodku nekdo ne vstane ali pa vsaj ne pomisli na boga ali bogove.
Družbeni propad se začne pri športnih oblačilih na promenadi.
Družbeni propad se začne pri človeku, ki ne zna niti ene ljudske pesmi na pamet.
Družbeni propad se začne pri bojazljivosti pred smrtjo.
Družbeni propad se začne z razkorakom med fotografijo na embalaži in dejanskimi rogljički Mini Seven Days.
Družbeni propad se začne pri neprestanem sklicevanju na “stroko”.
Družbeni propad se začne s prehitrim prešaltanjem na tikanje.
Družbeni propad se začne pri možakarju, ki ne ve, da je že samo dejstvo, da se je ujel v prometni zamašek, skrajno sramotno, in da s svojim “možatim” trobljenjem samo izpostavlja svoj ponižujoč položaj.
Družbeni propad se začne pri prepričanju, da je treba upoštevati samo zakon.
Družbeni propad se začne pri istovetenju življenja z Življenjem.
Družbeni propad se začne pri ženskih oprijetih hlačah.
Družbeni propad se začne pri nizkih napitninah.
Družbeni propad se začne takrat, ko ob koncu filma na POP TV-ju in A-kanalu v tisto tišino namesto originalne odjavne špice udari glasni oglasni blok s podnapisanimi kreditsi od filma.
Družbeni propad se začne, ko nekdo jé meso, ne da bi se pred tem vsaj komu opravičil, zahvalil ali zaklel.
Družbeni propad se začne pri vzhičenem govoru o “krščanskih vrednotah”.
Družbeni propad se začne pri razmišljanju o finančnem nadomestilu za gospodinjsko in starševsko delo.
Družbeni propad se začne pri teološki neizobraženosti otrok.
Družbeni propad se začne pri smejanju nekomu, ki objema drevo.
Družbeni propad se začne z medicinsko hladnim zelenomodrim plakatom o zdravju v prvem a razredu OŠ Dobrava.
Družbeni propad se začne pri opletanju z besedo “družbena pravičnost” kot da bi šlo za sladkorno peno.
Družbeni propad se začne pri nezažgani fluorescentni reklami v mestnem središču.
Družbeni propad se začne pri fantu, ki starejši gospe ali gospodu ni odstopil sedeža.
Družbeni propad se začne z obiskom predsednika Boruta Pahorja pri Denisu Avdiću.
Družbeni propad se začne s pozasebljenjem religioznega.
Družbeni propad se začne pri odmevanju in nečloveško izumetničenem glasu špikerja pri reklami za Harvey Norman.
Družbeni propad se začne z dekleti brez pokritih ramen pri maši.
Družbeni propad se začne pri kozarčkih za enkratno uporabo.
Družbeni propad se začne, ko nekdo ne reče “izvoli”.
Družbeni propad se začne, ko skozi potiskana okna na troli zvečer skušaš razločiti svojo končno postajo.
Družbeni propad se začne pri umetnih rožah.
Družbeni propad se začne pri moderni kockasti stanovanjski hiši zraven več med seboj podobnih si običajnih hiš.
Družbeni propad se začne pri izvzetosti glavnine tržnega, trgovinskega življenja iz mestnih središč; tj. pri trgovskih središčih.
Družbeni propad se začne pri mladih, ki so prešibki za življenje v obljubi zakona.
Družbeni propad se začne pri duck-faceu.
Družbeni propad se začne pri družbeni veri v dejansko, stvarno izrednost povprečnega člana družbe.
Družbeni propad se začne v trenutku, ko novinarka predsednika republike dr. Danila Türka naslovi samo “predsednik”, pa ji mora – oh, gore, padite na nas! – on sam v imenu elementarne družbene stabilnosti sugerirati svoje pravilno nazivanje.
Družbeni propad se začne pri predpostavki o možni brezerotičnosti, brezdušnosti in hladnosti prijateljskega ali kolegijalnega odnosa med mladimi fanti in dekleti in moškimi in ženskami.
Družbeni propad se začne pri tem, ko se nam zdijo izrazi “človeški viri”, “človeški kapital” in “človeška napaka” enako neproblematični kot izraz “človeška ribica”.
Družbeni propad se začne pri pogledovanju v tradicijo kot v nekaj pomirjujočega.
Družbeni propad se začne v trenutku, ko napis “k***c” na bloku sredi stanovanjske soseske preseže starost častitljivih štirinajstih dni.
Družbeni propad se začne pri repliki “nič, šibam!”
***