V teh junijskih tednih naj bi v javnosti poudarjali, da so v liberalni družbi vsi življenjski slogi enakovredni. Da so torej s stališča liberalno-demokratske države vsi upravičeni do državno zagotavljenega približno enakega spoštovanja (v skladu z Rawlsovo opredelitvijo podlage za samospoštovanje kot ene od družbenih dobrin, s katerimi mora država pravično upravljati). Pa sem naletel na zgornjo sliko. In podajam tole tezo:
Teza: “Enako vrednotenje vseh življenjskih slogov je mogoče samo pod predpostavko, da je opazovana enota (že obstajajoči) posameznik (ki torej svobodno živi). A posameznik lahko “svoboduje” samo, če je bil pred tem rojen. Gre za vprašanje odgovornosti do še-ne-obstajajočih.”
Še drugače: Predpostavka, potrebna za vzdržnost takšnega enakega vrednotenja, je ta, da smo subjekt svobode mi, jaz, samo mi! – torej mi, živi, ki postuliramo to normo enakega vrednotenja; ne pa “mi + vsi, ki bodo za nami rekli: mi.” Gre torej za z vidika prihodnjih generacij narcisistično in – rasistično sodbo (rasistično v pomenu zapostavljanja zaradi neizbrane življenjske okoliščine, tj. časa (ne)rojstva). – Svoboda prihodnjih generacij v takšni zastavitvi nekako izvisi iz enačbe in ni nekaj, glede česar naj bi mi, zdajšnjiki, imeli kakršno koli etično-moralno odgovornost ali vpliv.
Če pa sprejmemo, da moralno podrugorazrednjenje slogov, ki (brez obrazložitve) ne vključujejo prokreacije, predstavlja bistveno omejitev osebne svobode (takšna ocena, se zdi, nekako prevladuje v sodbi duha časa), potem moramo ugotoviti, da je bilo vse človeštvo vse do pred par desetletji zasužnjeno. Vse človeštvo. Vključno z Bušmani.
“Brez obrazložitve” pravim, ker v vseh kulturah obstajajo družbeno ovrednoteni instituti neporočenega življenja, denimo za svečeniško oziroma duhovniško poklicanost, za duhovno vzvišeno asketsko meniško življenje ipd … V naši nedavni zgodovini se lahko denimo spomnimo na učiteljice, katerih poslanstvo je otežkočilo polno družinsko in zakonsko življenje, zaradi česar so, nekako z družbenim odobravanjem, ostale neporočene ali neporočeni. Onkraj te “obrazloženosti izjem” pa se lahko vprašamo:
“Zakaj bi bil kdo (brez posebnega razloga) izvzet iz verige pravičnosti, da uslugo porojenosti v bivanje povrne s tem, da nekomu še neobstoječemu naredi to uslugo?”
Če torej porajanje v bivanje, torej spočenjanje, rojevanje in vzgoja otrok ni povezano s človeškim bistvom (udeleženosti v skrivnosti porajanja) in če je po plemenitosti primerljivo (etični) lagodnosti nestarševstva (“etični lagodnosti” pravim zaradi teže, ki jo prinaša zavest o skoraj pošastni, popolni etično-duhovni nadvladi starša nad otrokom) – mar ne izraža to družbenega prepričanja, da sta obstoj družbe in neobstoj družbe enakovredni opciji; da torej v ohranitvi življenja (torej slavljenja) ni ničesar a priorno boljšega od njegove neohranitve? In nadalje:
Mar nas vse skupaj ne napelje na razmislek o tem, da se zgornjemu nihilizmu izognemo samo v primeru, da življenje v splošnem istovetimo s slavljenjem (torej z religiozno izkušnjo veselja in hvaležnosti spričo obstajanja, spričo, v religioznem jeziku, odrešenosti), torej z nečim, kar samo na sebi nosi konotacijo pritrditve, potrditve in želje po nadaljevanju in večnosti?
***
Hvaležen bom za odzive, kritike, komentarje …
(Vir naslovnega mema.)