Aktivisti iz skupnosti LGBTQI+ pogosto poudarjajo, da zahtevajo zgolj in samo (nevtralno) seznanitev državljanov (torej šolajočih se otrok) z alternativnimi oblikami spolnih identitet in s pripoznanjem njihove normalnosti. Pri tem po mojem mnenju praviloma spregledajo ali namenoma zapostavijo ugotovitev, da njihova zahteva vsebuje točke, ki segajo na polje moralnih trditev, s tem pa na polje verske svobode. Zahtevajo namreč, da se denimo trditev o “fluidnosti spolne identitete” obravnava kot znanstveno in torej moralno nerelevantno in moralno nepolemično trditev; kot trditev, ki v sebi ne vsebuje nobene normativne komponente (torej denimo implicitne trditve o moralni nevtralnosti vprašanja o menjavanju spolnih identitet v toku posameznikovega življenja).
Različne religije se z vprašanjem oblikovanja spolne (torej (tudi) družbene) identitete človeka ukvarjajo na različne načine. Zato sem skiciral spodnji hipotetični scenarij, ki se odvija pri pouku družba v 5. a razredu OŠ Doslovče. Gre za plastičen prikaz tega, kako si lahko zamislimo dosledno upoštevanje verske svobode glede spolnih identitet v obveznem javnem šolstvu versko pluralne družbe.
“Nekateri menijo, da je vprašanje izbire spolne identitete moralno nevtralno vprašanje, ki ga sme in mora vsak posameznik razreševati v seznanjenosti z najširšo paleto možnosti izbire lastne spolne identitete, med katerimi sta najbolj razširjeni identiteti moška, ženska, nato pa so relativno pogoste tudi transseksualna, interseksualna, spolno nejasna/izvirna (queer) identiteta ter druge, nekateri pa svojo spolno identiteto zadovoljivo opišejo šele s povsem izvirnimi, avtorskimi konceptualizacijami. S spolno identiteto so vsaj deloma povezane tudi spolne usmerjenosti; najpogostejše so heteroseksualna in homoseksualna, biseksualna, aseksualna in podobno. Posameznikova izbira oziroma prepoznavanje teh identitet je za to, prvo (versko) skupnost moralno nevtralno vprašanje; vsaka od teh izbir je načeloma moralno enakovredna, v kolikor posameznik avtentično prisluškuje lastnim vzgibom, ki jih prepoznava v svojem telesu in osebnostnih nagnjenjih.
V drugi verski skupnosti menijo, da je vprašanje spolne identitete in spolne usmerjenosti moralno zelo nabito vprašanje. Verjamejo, da je posameznik poklican, da izživi svojo spolnost v družbenih vlogah, kot so vloga moškega ali vloga ženske, kot moralno enakovredno ali celo vzvišeno izbiro pa prepoznavajo tudi posebno življenjsko izbiro glede spolnosti – to pa je posvečeno življenje v celibatu (brez aktivnega telesnega spolnega življenja), v katerega naj bi bili poklicani tisti, ki jih družbena vloga (heteroseksualno) poročenega moškega ali (heteroseksualne) poročene ženske ne nagovori; ta družbena/spolna identiteta naj bi bila zaradi svoje vzvišenosti po mnenju te druge verske skupnosti posebno duhovno privilegirana. Verjamejo, da je glede posameznikove spolne identitete v prvi vrsti avtoritativna družba, ki je posamezniku neko spolno identiteto pripisala, in da je izdatno ukvarjanje z vprašanjem potencialne spremembe spolne identitete moralno vprašljivo oziroma mejno. Priznavajo neizbežnost določene (nemajhne) stopnje družbeno-kulturne pogojenosti področja spolnih identitet ter te neizbežnosti ne razumejo kot nečesa slabega, pač pa kot splošno antropološko dejstvo. Poskuse individualnega snovanja originalnih ter posamezniku prilagojenih spolnih identitet razumejo kot moralno deviacijo, ki vodi v družbeno atomizacijo in ki zanika temeljno antropološko stvarnost, da je človek kulturno bitje, zaradi česar da so kulturno posredovani koncepti ključni za človekov in nasploh družbeni razvoj in cvetenje. Poskus izživeti človekovo spolnost in spolno identiteto onkraj družbeno posredovanih kategorij in norm naj bi v poslednji instanci vodilo v bestializacijo in razkulturjenje človeka, kar pa razumejo kot moralno nezaželen scenarij.
Nekateri menijo spet nekaj tretjega … […]
Omenjene tri verske skupnosti si v skladu z z Ustavo predpisanimi določili o enakopravnosti verskih skupnosti zaslužijo enako spoštovanje, zaradi česar vam jih predstavljam na tak način, torej kot oddaljeni opazovalec; vsaka od teh skupnosti je v skladu z načelom verske svobode povsem samostojna in legitimna izbira posameznika oziroma/ali (?) družine; je pa povsem razumljivo in najverjetneje, da v kolikor pripadate eni od omenjenih verskih skupnosti, sprejemate njihovo vrednotenje glede vprašanj spola, spolnosti in družine. –
Se pa – surprise, surprise, dragi učenci! – tudi na tem področju verske skupnosti razlikujejo.
Nekateri menijo, da ste vi, dragi učenci, povsem avtonomni in, celo več, poklicani k aktivnemu presojanju in izbiri, katera od teh verskih skupnosti naj bo vaša verska skupnost. Menijo, da je moralno bolj vzvišeno, če že relativno kmalu uresničite svojo zmožnost presojanja in izbire med temi verskimi skupnostmi.
Nekateri menijo, da njihova verska skupnost sploh ni verska skupnost. … Le da potem ne vem, ali jih do izključuje iz zgornje predstavitve različnih verskih opcij ali ne.
Nekateri menijo, da je moralno pravilneje do določene stopnje v vašem duhovnem razvoju vztrajati znotraj verske skupnosti, v kateri ste bili vzgojeni, in torej sploh (še) niste poklicani za presojanje o resničnosti ene ali druge skupnosti. Menijo celo, da je že samo dejstvo, da vas z obstojem omenjenih treh verskih skupnosti seznanjam na tako izvzet, dozdevno objektiven način, priviligiranje točno določenega pristopa do vprašanja spola in, nenazadnje, verskih skupnosti. In da bi bilo torej moralno pravilneje teh vprašanj vam ne predstavljati na domnevno izvzet, antropološko objektiven način.
Huh … Vse kaže, da je dosledno uresničevanje postulata verske svobode v obveznem javnem šolstvu preprosto nemogoče, saj naleti na notranje paradokse, kjer mora biti neka beseda hkrati izgovorjena in hkrati neizgovorjena. Reši se, kdor se more!”
***
Poskus modroslovnega addenduma:
Eden od največjih pozitivnih učinkov junijskega LGBTQI+ aktivizma je to, da na plano spravi tematiko verske svobode. – Menim namreč, da je vprašanje verske svobode oz. vprašanje odnosov med različnimi vizijami o Resnici (tj. tudi o človeku) ultimativno politično vprašanje.
Predvsem je dobrodošlo to, da se ideja o t.i. “znanstveni” in “ideološko nevtralni”, “liberalni” edukaciji (tudi ob pomoči tako trmastega vztrajanja konservativcev širom po vsem zahodnem svetu, da jih pri vsem tem nekaj tako hudimano in nepomirljivo (moralno) moti) vedno bolj razkriva kot eden od še zadnjih reliktov značilno moderne, razvsetljenske naivne vere v zmožnost dostopanja do objektivne resnice. Vere, ki je v svoji brezprizivnosti (1+1 je pač 2) po karakterju totalitarna.
Ali niso namreč razni dekonstruktivisti že zdavnaj pokazali na krhke temelje dihotomije narava/kultura? Torej dihotomije, v odnosu do katere naj bi znanost bila zmožna preseči kulturno arbitrarne predsodke in dostopati do nekakšnega “objektivnega stališča glede reči”, do nekakšne naravne nujnosti, torej objektivnosti ipd.? Mar nista nenazadnje Adorno in Horkheimer v tisti zagamani knjigi o razsvetljenstvu pokazala, da je projekt znanstvene vednosti milo rečeno … sumljiv? Mar niso pokazali, da je sam pojem narava vselej-že ideološko/kulturno zaznamovan? In če sprejmemo to detronizacijo znanosti, mar ne bi mogli reči, da je verska svoboda in z njo povezani kompleksni odnosi med verskimi skupnostmi (post-)postmoderni ekvivalent znanstvene dileme?
Govor o človeku bo vedno vključeval moralno relevantne trditve, zaradi česar bo govoro o človeku vedno, takorekoč neizogibno raznolik; je nepoenotljiv. Če le naslavlja vprašanje človeka onkraj ožjih podkategorij (npr. striktno biološkega jezika: denimo koliko kosti je v človeškem telesu), govor o človeku nikoli ne more biti zgolj deskriptiven (kaj človek je), ampak po neki nujnosti sega v polje normativnega (kaj človek naj je). To vprašanje pa je v poslednji instanci teološko, ali, če že hočete, filozofsko. In zato – polemično.