K pisanju me žene vprašanje, ki sem si ga zastavil, ko sem nekega dne kot brucovski študent obstal sredi Ljubljane: In kaj zdaj?
Po koncu predavanj, ko smo se z gručo študentskih kolegov prebili po stopnicah gor in dol do izhoda, se na pol prijazno in na pol iskreno pozdravili, sem bruc obstal na platoju pred našim učiteljiščem, stavbo Glasbene matice na Vegovi. Sončen jesenski dan. Do patetičnega poskakovanja lep. Ampak. “Kaj zdaj?” Ko bi vsaj imel pri roki jabolko, da bi lahko ugriznil vanj, pa bi izpadlo, kot da vem, kaj hočem v življenju. Jaz pa nisem imel jabolka. Če bi imel odvezane vezalke, bi si jih zavezal. Pa jih nisem imel. Če bi bil lačen, bi šel nekaj pojest. Pa nisem bil lačen. Nisem imel niti predrznosti, da bi glumil pogovarjanje po telefonu. Stal sem tam, pred golim trenutkom, pred golo prihodnostjo, pred čisto potencialnostjo, in se skoraj kot nekakšen globus obračal malo sem in malo tja. Nato pa samo stal. In zrl. Če bi imel prijatelja, bi ga poklical. Če bi imel načrt, bi ga uresničil. Bil sem značilno sam. Danes blagrujem iskrenost tiste izgubljenosti.
Ta “kam je treba?”, k čemu naj stremim in kako naj živim, me vse od takrat zasipa. Iz prav tistega trenutka, ko sem postal na Vegovi – popolnoma svoboden in popolnoma nezavezan – izhajajo vsi tukajšnji razmisleki. Poskusi iz avtoreferenčnega smerokazništva. Ne kot navodila za uporabo. Ampak kot poskus ugotoviti, kaj je sploh v škatli.
***
Že odkar ne vem, kaj naj, se sprašujem, kaj naj s tem, kar vem. Opazujem svet, družbo, kulturo, življenje in se sprašujem, k čemu je vredno stremeti. Kaj je lepo, smiselno, dobro, vredno. Čému naj se človek voljno prepusti in dá na razpoloženje.
Na tem spletnem dnevniku se zato zbirajo razmisleki ob prebranih knjigah in esejih, ob ogledanih filmih in proslavah in nagovorih. Pomisleki ob sprehajanju po vsakokratni družbeni sedanjosti. Meditacije, ki k prostemu toku misli pridružujejo tudi sociološke, filozofske in teološke poante. Politika, kultura, družba, morala, duhovnost. Da bi bila smer hoje vsaj malo bolj prava, cilj pa vsaj malo bolj resničen. Ker kot sem spoznal na enem od svojih vandranj po vzhodnoholandskih ravnicah: Ni boljšega občutka od zavesti, da hodiš v pravo smer.
***