V današnji kolumni za Delo se sprašujem, kaj torej zdaj – ali napredujemo ali pač ne?
Kolumna je dostopna na tej povezavi.
Izsek iz kolumne:
“Očitno je, da se samodeklarirani politični nasprotnici – tako imenovani levica in desnica, izmenjujeta pri mikrofonu, namenjenem objokovanju naših družbenih zablod. Ko levica konča branje levitov socialnim in okoljskim ekscesom sodobnega prostega trga, ki da je postal prava pravcata pošast, ji mikrofon iz roke vzame desnica in se loti rohnenja čez moralno dekadenco in čez propad vsake dostojnosti. Nič ne rečem. Bolj zanimivo je to, da se obenem – prav takrat, ko del predstavnikov obeh političnih alternativ opravlja svojo družbeno dolžnost opozarjanja, da nam, če nečesa ne spremenimo, pekel na zemlji ne uide – taiste opcije veselijo napredka. Sočasno torej! Levica se veseli, kako napredujemo, ker smo redefinirali starodaven, pardon, »starinski« pojem zakona; ker postajamo vse bolj strpna, odprta in svobodna družba – in le še bolj strpni bomo postajali! –, desnica pa se veseli tehnološkega razvoja, s katerim se mojstrsko ogibamo usodi Venezuele, kaj ogibamo! – čisto novo Atlantido gradimo! Mesto bogastva, mobilnosti, povezanosti, blaginje, sreče in zdravja, prosto po kakem atašeju za digitalizacijo.
Če bi želeli opisati razpoloženje osrednjih političnih opcij, bi zato morali uporabiti logično nevzdržne izjave in seči do samih meja jezika. Nekako takole bi morali povzeti: »Drveč v pogubo napredujemo.« What?! Zakaj vendar nihče ne zahteva od vrhovnih političnih predstavnikov, naj se izrečejo? Ali po njihovem mnenju bolj napredujemo ali pač bolj nazadujemo? Ali gremo kot družba vsaj načeloma bolj v pravo smer ali bolj v napačno smer? Čisto resno. Glede na zgoraj opisano shizofrenost bi bilo to edino smiselno vprašanje. In, če smo pozorni, v bistvu gre za vprašanje, katera od dveh front – kulturna ali politično-ekonomska – je za vsako od njiju pomembnejša.”