Avto lahko povozi miš, ne da bi za to sploh vedeli. To je v principu grozno. S to ugotovitvijo moramo nekaj narediti. Kot družba, kot politična skupnost. Jaz, denimo, bom iz nje razvlekel tale improviziran razmislek o nevarnostih tehnologije. Da se vsaj malo operem.
Zgornja opazka nam govori o moralno-etični kakovosti avtomobila: o njegovi dobrosti oziroma zlosti. Tehnologija ni zgolj sredstvo, ki ga lahko uporabimo za dobro ali slabo. Tehnologija je moč, je sila. In če je ta sila vsaj malo nepredvidljiva in neupravljiva – in je –, je tudi nasilje. Ko vozimo avto, po logični nujnosti povozimo kar nekaj hroščev, kako miš, ježa, zbijemo ptiča – včasih pa celo človeka. Bognedaj. Takrat rečemo: “Kriv je neprevidni voznik in nenaklonjeni bogovi.” Morali pa bi reči: “Kriva je človeška neučakanost, ki se za premagovanje razdalj poslužuje tehnologije, ki v sebi vsebuje tveganje za tovrstna monstruozna srečanja stroja z nebogljenimi čutečimi bitji.”
Če pogledamo prvo izjavo, smo zapisali “avto lahko povozi miš”. Za opis tega nesrečnega povoženja smo za stavčni osebek izbrali avto – in ne človeka, ki z avtom upravlja. Ubijalski stroj. Povoževalski stroj. Et nemo considerat … Naše nasilje smo delegirali nekomu, ki kot nesvoboden subjekt sploh ne more nositi etične odgovornosti. In ker je ne nosi ne on – tj. stroj/avto – ne mi, je ne nosi nihče. Nasilje brez odgovornosti. Ali obstaja še kaj bolj pošastnega?
Čista moč, gola smrt
Pa bo kdo vprašal, kaj me je kar naenkrat zapopadlo. Intrigiral me je članek o uspehu nekega turškega družinskega podjetja pri prodaji brezpilotnih vojaških dronov. Naslov in podnaslov novice na portalu MMC se je glasil takole: “Brezpilotniki Bayraktar turškega družinskega podjetja poskrbeli za preobrate na svetovnih bojiščih … Vojna v Ukrajini je prinesla svetovno slavo turškim brezpilotnim letalnikom Bayraktar TB2, ki so postali turška orožarska prodajna uspešnica.”
What?! Kakšna novica je to? Ob novicah o uspehu podjetja, ki prodaja vojaške drone, bi pričakoval zraven vsaj še povabilo k maši zadušnici za človeškostjo. Ali pa vsaj kakšen Balantičev sonet. Tu pa nič. Nobenega oznanila, nobenega zaklinjanja. Samo novica. Novica, v kateri je govora o ospehu nehumanega orodja za pobijanje. Kdor ima več denarja, jih več pobije. Tehnika kot smrt.
Nobene plemenitosti, nobenega poguma, nobene nevarnosti, nobenega junaštva. Nobene časti. Samo sila, tehnika in smrt. Samo destrukcija. Že novica o puškah ali pa o tankih bi bila lepša. Prav res: Kje je staro dobro klanje z meči! Čeprav se to morda bere kruto, bi si težko zamislili bolj humano tehnologijo nasilja (če kaj takšnega sploh obstaja). Vrniti se moramo v čas pristnega klanja iz oči v oči. V čas, kjer je bilo nasilje še kruto, ne pa – skrito.
Povezava med hladno ubijalskostjo drona in pritlehno nasilnostjo avtomobila je večja kot se zdi. V obeh primerih v imenu zasledovanja nekega cilja (ubijanja sovražnika ali ubijanja razdalje) požremo tiho, neslišno, brezodnosno nasilnost. Češ, jebat ga. – Ne.
Krhki sistemi, iskreno veselje
“Tehnologija je čarovnija! Kaj si se zdaj tako zarotil proti njej!” I got you. Kot moški, kot fant. Kot dečka me je vedno navduševalo opazovanje tistih poligonov za frnikulo. Sistemov, ki jih sestavljajo najrazličnejše duhovite uporabe zakonov gravitacije, navora, prožnosti in česa vse še ne. Takšni poligoni so vedno imeli v sebi možnost, da gre nekaj narobe. Vtis imam, da nas privlači tehnologija, ki vsebuje moment krhkosti. Krhkost dela stvar čarobno. Na tisti frnikulini poti je bila vedno nevarnost, da žogica ne bo odskočila dovolj, da se vrvica ne bo dobro navila in podobno. Podobno nas navdušuje tudi katapult ali druge predatomske tehnologije. Tudi posnetki prvih avtomobilov, katerih hropenje motorja, počasnost in oblika nakazujejo, da gre za krhek in s tem dragocen mehanski sistem, ki začuda deluje, delujejo podobno navdušujoče. Porcelanasta ranljivost na strani mehanizma daje stroju človeški patos, s tem pa sim-patičnost. Morda zato, ker so v tej nepredvidljivosti podobni človeškim ne vedno uspešnim prizadevanjem. Ta krhkost je nekakšno zagotovilo, da bo ob soočenju z neko večjo močjo (sunkom vetra, nepričakovano napako, “višjo silo”) stroj klonil in priznal svojo nemoč. Svojo ujetost med moč in nemoč. Svojo človeškost.
Današnji avtomobili so se osvobodili sleherne avre krhkega mehanizma. So mašine. V principu so buldožerji. So izraz volje do moči. Nobene ponižnosti, nobene skromnosti. So monstrumi brez duše. Brez karakterja. So nadčloveški, demonski. Stroji so postali bolj zanesljivi od človeka, ki z njimi upravlja. Postali so zanesljivejši celo od zunanjih, naravnih neprilik, ki bi utegnili premotiti njihovo delovanje (veter, izpad elektrike, dež, …). So goli izkaz moči. Brezdušna koncentracija fizične moči. Mokre sanje tolikih poganskih bogov.
Jež Mohor
Back to road. Kdo je kriv za usodo miši ali ježa, ki ga je povozil tovornjak? Predpostavimo, da o tej živalski tragediji nihče nič ne ve. Niti voznik ne. Tovornjak v tem primeru ježu predstavlja nevarnost, ki daleč presega grožnjo vsakega biološkega predatorja, proti komer naj bi imel jež vsaj načeloma možnost bojevati pošten boj. Proti komer bi lahko uporabil svoje bodice, svoj voh, vse svoje bitje. V soočenju z monstrumom-vozilom vse njegovo bitje postane radikalno šibko. Brezpredmetno. Postane čista nemoč v srečanju s pošastjo tehnike. In kot pravi Gallus v skladbi Ecce, quomodo moritur iustus o brezbrižnosti ljudi ob smrti pravičnega: “Pa nihče v srcu ne pomisli”.
Stroji niso zgolj sredstva, ki jih je mogoče uporabiti za dobro ali slabo, ampak so kot koncentrati (pre)moči vselej že na sebi bistva/bitja z neko moralno kakovostjo. Sodobni avto je z svojim obstojem (kot nasilna entiteta) že kriv. Priklicati ga v obstoj je samo po sebi etično polemično. Zato se moramo pogovoriti o tehnologiji. O bogu moči.
Za začetek pa kot izkaz sodelovalnosti med čutečimi bitji in kot znak spoštovanja prek Javnega sklada za kulturne dejavnosti pri Firštu naročimo vsaj en rekvijem za ježe.
