Moja pripoved je nepopolna. Neskončno nepopolna je. Vsak zunanji šum jo polni, jo izpopolnjuje. Vsaka zunanja beseda (natanko kot zunanja, kot ne-moja) jo izpopolnjuje. Vse zunanje, vsi šumi, joki, petje, risbe, liki, podobe, besede – in ljudje – jo popolnijo. To – je molitev.
Odpretje vrat. Pridite, ne-jaz! Pridite, zvoki, ptice, pajki, gosenice, blato, človek. Pridite, da se izkaže uboštvo mojega duha in veličastvo resnice. Pridite, in jaz bom vrata. –
In ko tako sprejemam – oh, kako sveže! –, pridejo vrata. Ko pridejo vrata, kaj naj z njimi? Trk dveh vrat, kaj je tršega! Kaj je bolj nasprotnega! Kako naj jih poljubim, kako naj jih sprejmem? Vrata! Ti ali jaz? Kašen trk, potres potresov, ko se sreča dvoje vrat. Veliki pok, brezkončno ropotanje raglje. Boj dveh odprtosti, dveh zanikanj. Kdo bo popustil!
Pridi, Vrata, da me spustiš skozi zid moje trmaste biti. Pridi, Vrata, in, ne, ne pojdi skozme – obratno! Moja trdota, moja kamenitost, moje “kar sem”, naj bo pregneteno s sladkostjo tvoje ustrezajoče velikosti, ki gre, kakor vrata – ne skozme – ampak tako, da naredi, da grem jaz skoznjo. Vrat ne sprejmem tako, da jih sprejmem, ampak tako, da bi ona sprejela mene … Pridi, Vrata. O Vrata, o Praznina, o Luknja, Vrzel, Lina in Rana, kako si sveža. Skozte stopa bivajoče in nebivajoče.
Skozte hodijo pajki. Skozte hodijo kralji. Skozte se lijejo mase in oblike, sploh pa vse pripovedi se pripovedujejo skozte. Skozte so klici vseh imen. Vse, sploh vse, gre skozte. O! Pridi, Vrata, in kraljuj! Ves sem tvoj, o Vrata! Naj še jaz, o Vrata, stopim skozte.
Kako si sveža, Vrata, in kako ustrezaš! Vsemu, kar gre skozte, do skladnosti ustrezaš. Do ekstaze ustrezaš. Do mesenosti ustrezaš. Do stoka ustrezaš.
In vendar, vrata, brez nevrat si praznost vseh praznosti; si nič vseh ničev; si struktura vseh pošastnosti. O vrata, kako si zapisana ljubezni z ne-sabo. Z vsem, kar more iti skozte. Vse, kar gre skozte, te uresniči.
Ali je sploh še kaj, razen tebe, o Vrata, in vsega, s čimer se ljubiš? In ali nisem, ah, ali nisem tudi sam lahko zgolj ali vrata ali ta, ki hodi skozi vrata? In enkrat to, drugič to, ali, oh, Vrata in To-med-Vrati!, hkrati oboje! Mysterium fidei! Oh, vrata in tvoje odrešujoče Drugo! Kdo bi mogel dojeti vajino ljubezen?! Kdo bi se ne izpremenil v tej skrivnosti! V kateri si, tem bolj ko gre skozte vse drugo; tem bolj, ko te vse, kar gre skozte, tako naivno pozablja in – Ugotavlja sebe. Kdo bi v gnetenju te skrivnosti sam ne postal kruh?
Kdo bi mogel potem še reči: Jaz – in ne misliti tudi na Vrata, skozi katera na veke prihaja? Kdo bi lahko še rekel (in bil) “jaz”, ne da bi z vsem svojim bitjem ljubil ta vrata? Stokajoč kakor v porodnih bolečinah, ki so hkrati erosni stoki neizrekljivo sladke pozabitve … Ali reči: Vrata – in ne misliti tudi nase, najbolj nase? Kdo bi mogel reči nekaj, denimo kamen – in ne misliti tudi na vrata? Ali reči: Vrata – in ne misliti vselej tudi že na kamen, na najbolj kamen, tak kot je? Ali celo reči karkoli – denimo kamen – in ne misliti tudi nase, ker sta oba šla skozi ista Vrata? Ali reči jaz in ne misliti tudi na kamen, ker sva oba šla skozi ista Vrata? Ali – celo – reči nekaj, denimo kamen, in ne misliti (torej ljubiti) tudi na nekaj drugega, denimo na Rogerja Federrerja – ker sta oba šla skozi ista Vrata? Ali ni vse skozenjsko? Ali ne joče vse od ustreznosti, od svoje vzljubljenosti … Ali ni vse tako zaljubljeno v Vrata, da hoče še samo postati le ta vrata. Zaobrnjenost logike ljubezni. Njen rob je vse, kar je. Golota srečanja. Dotaknjenskost kot edina beseda. Včasih izgovorjena celo zgolj do črke n, nato pa tam na veke izgovarjana, združena s svojim bistvom, v večni nasladi srečevanja ne-sebe. Umolknnnnjena v ekscesu ljubezni in dotika in srečanja.
Nismo šele potem vrata, ampak smo vrata vsaj v toliko, kolikor sploh smo. To pa, kar se zdi, da smo, smo šele po vzljubljenju. Vse, kar pa je, pa je tudi zgolj v toliko, kolikor smo že vrata.
Oh, vrata in vse-drugo. Kakšen prepih in kakšno pršenje … Aaaaa… Aaaa..! Aaaa – men! Amen! Amen! Amen!