Slovesnosti ob kronanju kralja Združenega kraljestva Karla III so nas mnoge pustile odprtih ust.* Prizori, ki smo jim bili priča, so se zdeli kot iz nekega drugega sveta. Iz sveta, v katerem je še mogoče uporabljati velike besede in v katerem simboli še nekaj pomenijo. V katerem je še mogoče prisluškovati presežnemu. Česa tako lepega, veličastnega in hkrati smiselnega v polju politike že dolgo nismo videli.
Kaj lahko pričakujemo od novega kralja? Za razliko od svoje matere, kraljice Elizabete, ki je utelešala predvsem konservativen značaj monarhije, se zdi, da njen sin razvija razmeroma izviren, tudi v intelektualnem in filozofskem smislu samostojen pogled na svet in se po svoje bliža staremu idealu kralja-filozofa. Mnogi ocenjujejo, da je nanj močno vplivala tako imenovana “perenialna filozofija”. Gre za filozofsko usmeritev, ki poudarja nenadomestljivost religije pri našem dostopanju do resnice. Hkrati pa ta filozofija v vseh religijah vidi tudi nekakšno globoko skupno jedro.
Ravno ta, drugi poudarek, poudarek glede temeljne enotnosti religij skupaj s Karlovo močno vpetostjo v aktivnosti Svetovnega gospodarskega foruma mnoge navdaja s sumničavostjo, da utegne Karel kljub naklonjenosti do vere prispevati h krepitvi nekakšne kozmopolitske, globalistične, brezreligijske svetovne družbe. Ta napetost med velikim spoštovanjem do religije in hkrati med nekakšnim sumljivim sinkretističnim univerzalizmom zahteva od nas, od svetovne in od katoliške javnosti, pozorno spremljanje njegove vladavine.
Sam ocenjujem, da je začetek njegovega kraljevanja vendarle v splošnem razlog za optimizem. Morda gre celo za enega od najsvetlejših političnih dogodkov zadnjih nekaj deset let. Razumemo ga lahko kot enega od simboličnih korakov v procesu paranja sodobne politike na dva vedno bolj ločena dela. Na tako imenovan moderni, progresivni, optimistični, utopični pol, z velikim poudarkom na avtonomiji posameznikov, na materialnem blagostanju, na ekonomskem in tehnološkem napredku, in na drugi strani na pol, ki ga zaznamuje mnogo večja občutljivost za duhovno, simbolno, presežno in, povratno, tosvetno.
Vprašanja, kaj lahko pričakujemo od novega kralja, ne zadevajo le kralja Karla III kot osebnosti, pač pa zadevajo tudi samo formo kraljevine. Govorim o tem, kako ta, za moderno miselnost prav škandalozna potratnost kraljevine izziva sodobnega človeka. Kako podobe lepega nagovarjajo naš vedno bolj grd in nemarn svet. Moja stava je, da utegnejo podobe in vtisi iz tega zares slovesnega kronanja imeti svoj politični vpliv. Ha! Kakšno čudo! Lepota kot politični argument.
Kraljevina izžareva drugačen odnos do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti od te, ki smo je navajeni v docela sekulariziranem svetu. Če je za prevladujočo moderno miselnost značilno, da je do preteklosti omalovažujoča in v najboljšem primeru pomilujoča, do prihodnosti pa, ravno obratno, goji prav neverjetno veliko upov, se zdi, da kraljevina naslavlja predvsem sedanjost. Pomirjena s preteklostjo in zmernim optizmimom zreča v prihodnost se predvsem veseli – sedanjosti. – To je po mojem mnjenju ključno politično in duhovno sporočilo nedavnega ustoličenja.
S sakralnostjo zaznamovano kronanje pa nas opominja tudi, da politika ni le neko “orodje”, nekaj racionalnega, tehničnega, celo strokovnega. Je, četudi se sliši sanjavo, stvar ljubezni in skrbi. Opominja nas, da je politika, torej rokovanje z močjo, nekaj zares intimnega, celo sakralnega.
Kraljevino radi označujemo za preživeto obliko oblasti, češ, kdo pa še verjame v božansko izbranost kraljev. A s svojo zavrnitvijo hladnega racionalizma, tehnokratskosti in brezosebne birokratskosti kraljevina vedno bolj nagovarja. Ta brezosebnost se danes kaže v vseh ekscesih sodobnih družb; je tako rekoč razkrinkana. V tem smislu je kraljevina bolj “moderna” – v pomenu “aktualna” –, manj “preživeta” kot pa naše aktualne politične oblike. Je manj idealistična, manj utopistična in bolj “prizemljena”. Ta prizemljenost in konkretnost lahko po tem veličastnem kronanju v našem družbenem preudarjanju učinkuje v krepitvi sumničavosti do velikih idej in ideologij ter krepi občutljivost za konkretno, za stvarno, za oprijemljivo, s tem pa tudi za naše okolje in naravo – teme, ki so blizu tudi sobotnemu lavreatu.
Kronanje novega kralja, četudi protestantske, anglikanske veroizpovedi, je za slovenskega katolika dobra novica, ko gre za obete prebujanja zavesti o neizbežni povezanosti političnega in presežnega, lepega. Hkrati pa nas, prebivalce sodobnih demokracij, kliče k spraševanju o našem tako pogosto vulgarnem, nič kaj plemenitem obmetavanju z besednim blatom v areni tekmovanja za demokratično prevlado.
*Komentar je bil prvotno predstavljen na Radiu Ognjišče v Mozaiku dneva.