Državne proslave so zlata jama za analizo aktualne politike. So pač eminentno mesto odkritega ideološkega ali – da ne bomo že takoj preveč cinični – idejnega modeliranja. Celo več. So mesto aktivnega umeščanja v mit, v zgodbo; in mesto njenega kairotičnega soustvarjanja. So čas, ko se za razliko od mundanega izražanja političnega nestrinjanja in strinjanja, izražanja kot odgovor na nepredvidljive bolj ali manj nepomembne politične pripetljaje čez leto, politična ideologija oziroma mitologija skupnosti manifestira v vsej svoji zgoščenosti. Takorekoč dogmatično. Ex cathedra.
Ker torej proslava ponuja takorekoč nektar vsebin, gosti sok, ga lahko, pomešanega z vodo komentiranja in analize, natočimo v več kozarcev. Zato bo tudi moj komentar obsegal več objav, od konkretnejših pa vse do bolj špekulativnih. A začnimo na začetku. S predsednico.
Manifest
Predsedničin govor je bil razmeroma dolg. Bil je nekakšen politični manifest novopečene političarke “Nataše”, kot se je sama pomenljivo poimenovala. Od samega začetka govora je bilo očitno, da želi z vso vsebino povedati, da želi govoriti vsebinsko. Da lahko končno pokaže, kako izgleda predsedniški govor – v brk Pahorjevemu domnevnemu (in ne vedno le domnevnemu) praznorečenju in prepogostemu obešanju na vse prevelike besede.
Z retoričnega vidika je bil govor … dober. Boljši od večine Pahorjevih govorov. Ne odličen, a tudi ne slab. Čeprav se s predsednico ne strinjam tako rekoč v ničemer, ji je uspelo podati korekten, učbeniški govor liberalne političarke leta 2023. Optimističen, z očitnimi ambicijami biti “državniški”, a na koncu vseeno dolgočasen. Ker je bil intelektualno značilno liberalno boren in ozkogled.
Ta mila ocena vseeno ne more zakriti dejstva, da je političarka, kot je Nataša, nevarna političarka. Ker se preprosto ne zaveda ideoloških razsežnosti lastne pozicije. Ne zaveda se, da je liberalka. Čeprav neprestano ponavlja, da je. Ne zaveda se, da je liberalizem politična, ne pa nadpolitična pozicija.
Da nismo več v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so ustanovni očetje Unije poudarjali človekove pravice in ko smo vsi skakali od navdušenja, da smo našli filozofsko-politično-pravni recept za povojno Evropo in svet. Ne zaveda se, da dandanes človekove pravice niso več politično nevtralen, nekakšen “sekularno teološki”, splošno sprejet koncept. Da se je stvar po revoluciji 1968 in naglem razvoju nekakšne sociološke ateistične protoreligije začela razvijati v neslutene smeri. In da tista splošnost ČP-ja (kot bi črkoval prof. Pribac) ne obstaja več. Raba te sintagme je sintagmo dodobra spolitizirala.
Ta domnevna nadpolitičnost Natašine vizije “miru in strpnosti”, nadpolitičnost liberalizma, se je lepo izrazila v onkraj-kulturnem, naravnem, geološkem, biotskem imaginariju, ki je zaznamoval drugi del proslave.
Optimistično izključevanje
Že takoj na začetku govora, po kratkem ekspozeju o interpretaciji zgodovine, ki da se je morajo politiki vzdržati (?), se je podala v polje kritike retorično militantnega razkolništva – ki da naj ga, tako je bilo vsaj posredno mogoče interpretirati njene besede, preseže strokovnost in … neradikalnost pač.
O tem zaostrenem besednjaku sem tudi sam nedavno pisal v Delu, kjer sem nakazal, da je tovrstna (upravičena) zaskrbljenost, celo zgroženost ob pojavaljnju retorike o “državljanski vojni” zgolj polovica zgodbe. Da je podobno kot zaostrena militantna retorika na drugi strani srhljiv nek poseben optimizem glede naše enotnosti in pogleda naprej. V mislih sem imel natanko tak optimizem, kakršnega smo imeli priložnost gledati na tokratni proslavi.
A če bi takšno ošvrknjenje Janše še razumeli (češ, kot nova političarka dajem jasno vedeti, da so takšna retorična zaostrovanja a’la Janša res … skrajna in nevarna), se zdi, da je Nataša spregledala, da tokrat na proslavi ni niti opozicijskih “zmernežev”, enesijevcev. Niti Levice, ha. Povedno – ostali so samo liberalci. Socialni liberalci, liberalni demokrati, liberalni … karsižebodi.
Bilo je simptomatično, da te odsotnosti ni razumela. Niti je ni skušala razumeti. Optimistka. Srečnica, kot se je označila.
Improvizirani utopizem ne pomaga
Predsednica očitno ne razume, da smo kronično razdeljena družba. Ne razume, da nekakšen protoreligiozni eko-lib-nacionalizem, ki nam ga je očitno naročila ob dnevu državnosti, in ki naj bi spravno pokril vse slovenstvo pod en plašč matere Zemlje in očeta Neba, ne more razrešiti tega vozla. Ne razume, da je vse skupaj malo bolj kompleksno.
Pod preobleko nekakšnega zavzemanja za vsakršno strokovnost (ah, ta strokovnost) in boja zoper ekstremizme in radikalizme, ki jih je tudi okarakterizirala kot ksenofobijo, homofobijo “in interfobijo” (to slednje sicer v nekem svojem tvitu), je subtilno povedala, da se ji zdi po svoje prav, da opozicije ni na proslavi. Prosim? Da. Pod preobleko lepih besed je predsednica velik del ljudstva – recimo jim konservativci – ne le “ošvrknila”, pač pa nam je kratko malo odrekla dobronamernost in dobrosrčnost (vemo namreč, čemu se v sodobni liberalni rabi pravi “homofobija” in druge popularne -fobije – vsemu konservativnemu, neliberalnemu pač). Ker da mi nismo tisti, na katere se sklicuje Prešeren v tako rekoč državotvorni Zdravljici, ko pravi “prijatlji, ki dobro v srcu mislimo”. S tem pa, posredno, da nismo del narodove skupnosti.
Nadpolitično, nebeško
Predsednica se očitno ne zaveda, da je osrednje mesto aktualne politične delitve nekaj, česar sama sploh ne razume kot političnega vprašanja. To, čemur ona (in sploh vsi liberalci) pravi strpnost in mir – in ju ima kot taki za obči, nadpolitični vrednoti –, je le posebna vizija miru. Liberalna. Strpna. Vsegliharska. Atomistična. Individualistična. Antitradicionalna. Ta nadpolitični značaj Natašinega miru se je odražal tudi v nadaljevanju proslave. Politični optimizem in zanos sta se harmonično prepletla z izrazito pozitivnim, zeleno-modrim, svežim, skoraj religiozno obožujočim slikanjem Narave.
Se nadaljuje …
***
Vpiši se na listo bralcev: